Na polotoku pred mandračem me je enostavno pahnil s palube. Zaplivkala sem v zalivček, se zvlekla iz vode, pod stopali so škrtali morski ježki. Sesedla sem se na okroglo skalo, spodvila noge in otrpnila kot bronasta deklica iz Kopenhagna. Z vzpetin nekje za mano je odmeval meket ovac. Pod zrcalno gladko površino je ležalo dno kot pred eoni, na začetku evolucije. Razsejani otoki niso kazali sledi človeka, bledo nebo je mejilo na vakuum. Prevel me je občutek, da sem rešena vsega. Dimenzije so se skrotovičile vase. Čas je izgubil na gostoti, ure so tehtale kot sekunde, ko je spodnji rob vidnega polja vzbrstel v življenje. Ribe so priplavale iz šopov trave, raki so se vešče spotikali čez kamenje, morske lilije in anemone so krhko migotale z okrasjem. Aristokratsko distanciran morski konjiček je vodil na sprehod mlade. Kot vesoljska ladja je prijadrala riba roparica in s široko senco zaorala brazdo v morsko ledino. Prsne plavuti je postavila pokonci, se ustavila, čisto blizu, hrbet ji je štrlel iz vode. Videla sem utripati škrge, njeno mrzlo oko je bilo usmerjeno vame - portal, ki je peljal v Pozejdonovo carstvo. Z enim udarcem repa se je izstrelila dalje, še toliko drugega je bilo vredno ogleda. Obleka me je neprijetno skelela od soli, ki je ostala v tkanini. Dvignila sem se in videla, kako je živžav med kamni in mivko bliskovito otrpnil. Goreča žogica se mi je zakotalila po tilniku navzgor, vzdolž lobanje, se razprsnila v miriado zvezdic, luč je vzšumela, implodirala in bil je mrak. Čutila sem, kako se moj otrdeli svot maje, nagiba in kot skozi gumo pada v pozabo. Počasi, kot podhlajen slepič, je z vseh koncev vdirala voda. Obležala bi v mehki postelji, tonila globlje in globlje, če mi krik ne bi stresel celega telesa, me vlekel nazaj in z nadčloveško silo razparal žilave opne. Kot zadnji mamut sem se pobrala na obalo, ožela cape in premražena čakala, da bi v zavetju mraka pohitela domov. Iz redko posejanih hiš je skozi mreže za komarje mezela topla govorica, vonj po jedači in klenkanje posode. Gola žarnica nad baliniščem je risala ostre sence. Že na daleč je iz Kantine donelo veseljačenje. V centru moške runde je sedel nagnusni ribič in celebriral vrhunec. Vse steze so peljale k njemu. Ko sem stopila iz teme, je banda utihnila, kot bi odrezal. Bordo rdeči frisi so me prebadali kot kontrolne kamere v banki. Prediren brlizg za mojim hrbtom je sprožil plaz krohota. Pri Darku sem se slekla in se zakopala v deset odej. Difuzno brenčanje sosedovega televizorja me je zazibalo v sen brez sanj.