Iz Škofje Loke, pravite, ste prinesli dvoje… Ja, v Dečno selo sem s seboj prinesla rojstni priimek in sina Mateja. Ko govoriva o Škofji Loki in Dečnem selu, ima ta razdalja med obema krajema neko posebno označbo? V Škofji Loki sem preživela čudovito otroštvo in mladost s staršema, dvema sestrama in bratom, kar pove, da smo bili tudi mi kar številčna družina. Zgornja ulica je bila dobesedno pravi raj za mnogo prijateljic. Pri nas je bilo doma tisto čisto klasično sodarstvo, ki nam je dekletom pomenilo bujno domišljijo in mnoge izzive za užitke, ki so se skrivali v lesu, pripravljenem za sode. Mami Rezka in ati Milan sta naredila življenjsko fakulteto, s katere sta tudi nam vsem dala spoznanje o življenjskih vrednotah, predvsem pa vedenje, kaj sta ljubezen in varnost doma. Ljubezen in varnost z možem Jožetom najinim otrokom pleteva v Dečnem selu, z obema krajema in vsemi dragimi sem močno povezana, zato oba svoja kraja in sebe vidim pod »imenovali so jo dvoje src.« Kje pa se je srečalo vajinih dvoje src? Hm, na bazenih Čateških toplic leta 1990, kjer sem uživala v termalni vodi. Jože, ki je bil tudi tam, me je ob enajstih dopoldne vprašal: »Punčka, ali te lahko mal' potunkam?« nisem mu odgovorila, da me lahko, šla sem na kosilo, a me je počakal, me povabil na pijačo, kar sem sprejela in zgodbica se je začela in nadaljevala tako, kot sem pojasnila že v prvem vprašanju. In v Termah Čatež ste bili kasneje tudi zaposleni… Po rojstvu Barbare, ko je bila stara osem mesecev, sem se v termah zaposlila kot fizioterapevtka, tu sem bila zaposlena tri leta. Pred tem pa sem bila zaposlena v kliničnem centru v Ljubljani na srčno-žilni kirurgiji in na vseh oddelkih Pediatrične klinike na Vrazovem trgu, največ na hematološkem oddelku. na tem oddelku je bilo silno težko, ker je bilo veliko otrok zelo hudo bolnih, pripeljali so nam jih tudi iz republik prejšnje skupne države. Še danes se spomnim vseh bolečin in trpljenj mladih rakavih bolnikov. nemoč, tragedije, stiske teh otrok in staršev so me odhajajočo domov spremljale velikokrat objokano in od lastne nemoči obupano. nato sem se zaposlila v Zdravstvenem domu v Železnikih, sedaj pa sem zaposlena v Domu upokojencev in oskrbovancev impoljca, in sicer kot fizioterapevtka. impoljca je poseben zavod, kjer skrbimo za stanovalce s posebnimi potrebami. Vse vaše delo temelji torej na človekoljubnih temeljih… Vedno sem rada delala z ljudmi. iz življenj drugih, večkrat bolj žalostnih kot veselih, sem se učila za svoje življenje. iz tega spet za lajveda pod zmanjšanim nadzorom, marsikaj teklo, kakor je hotelo, kar pa vedno tudi ni nujno slabo. Ampak na koncu se je vse dobro izteklo. Velikokrat sem opravila najnujnejše in se nisem izčrpavala do poznih večernih ur, ker sem vedela, da je jutri nov dan. V glavnem pa so ostale v spominu lepe reči. stvo, pozablja pa se na duhovno materinstvo. tudi žena, ki ni rodila, lahko podarja svoj materinski čut in toplino. Ali nismo že srečali veliko žena, tet in rejnic, ki so svoj materinski čut, dobroto in predanost nesebično razdajale? Bolj srčno kot marsikatera biološka mati. Še prevečkrat se srečamo s to žalostno resnico. Iz Škofje Loke ste prinesli tudi ljubezen do različnega kulturnega izražanja…. Res je, vedno sem si duha polnila z različnimi kulturnimi izpovedmi. naj omenim, da mi je vedno veliko pomenila glasba. igrala sem kitaro in klavir, znanje kitare trenutno obnavljam, prepevala sem v pevskih zborih in narodno zabavnih ansamblih, učila sem se solo petja, vedno sem ljubila slovensko ljudsko izročilo v pesmi, v plesu, v oblačilni kulturi, v običajih, plesala sem pri folklornih skupinah, kjer sem doživela vse možno lepo, zelo rada sem fotografirala. Duha sem si polnila v gorah, sploh v naravi, rožah, na folklorne vaje v kranj sem se vozila s kolesom, izhode sem iskala z branjem knjig in še veliko tega bi lahko naštela. Pa nekoliko preštejva to ljubezen do kulture še na posavskem področju… takoj, ko sem prišla v Artiče, sem se dala v profesionalne roke prof. Marjetke Podgoršek Horžen. Pred petimi leti smo na impoljci ustanovili glasbeno skupino Barve sveta z dvema orkestroma, katere vodja sem. Do danes smo nastopili že štiriindvajsetkrat, tudi v Posavju, in se naučili petindvajset pesmi. Delamo po metodiki prof. Heinricha Ullricha iz mesta Frankenthal iz nemčije, ki je razvil barvni notni sistem in barvno prilagojena glasbila. Profesor je rektor šole za otroke s posebnimi potrebami, glasbeni terapevt in logoterapevt. Z osveženim znanjem kitare pa bom poskušala navdušiti artiške otroke, da bodo radi prepevali cerkvene pesmice. Kakšen je vaš pogled na današnji svet? ne zatiskam si oči. Vem, da je na svetu veliko krivic, revščine, ki jo pometamo pod preprogo, veliko preveč je nasilja, tragedij in katastrof. Ampak kljub vsemu gledam na današnji svet optimistično. trdno verjamem, da je v vsakem človeku želja biti dober, četudi mu to vedno ne uspe. nikoli ne obsojam človeka, ker ne poznam okoliščin za neprimerna ravnanja, obsojam pa dejanja in to tistemu, ki mu gre, tudi povem. Sploh pa bi morali paziti, kaj govorimo, jezik je ostra britev, ki zareže. na mnogih mestih pogrešam pozitivne volje do življenja. Danes je minljiv, treba ga je izkoristiti na najboljši možni način, ga živeti vsak trenutek in se ga veseliti. Je torej vseenosti in brezbrižnosti veliko preveč? na vsak način. Stisk drugih sploh ne opazimo več. Premalo je medsebojne pomoči, iskrenega prostovoljstva. Še kako bomo morali pomagati drug drugemu! Pomoč je ena plemenita veriga. Če posameznik lahko pomaga, naj to brez predsodkov tudi stori. Naj povprašam po najljubšem delu dneva… nedvomno ob devetih zvečer, ko lahko ležem, še kaj preberem ali si zavrtim kakšno meni trenutno ljubo pesem. takrat, ko v miru in z užitkom lahko pogledam dober film. Pa tudi v tem, da lahko užijem naravo že, ko stopim iz hiše, s pogledom v nebo, v ptičjem petju, ki me zjutraj zbudi, v opazovanju artiških vzhodov in zahodov… Sreča je… V majhnih stvareh in drobnih pozornostih, ki so prevečkrat prezrte. Delo v institucijah, kot sta na primer hematološki oddelek in impoljca, in še veliko jih je, da spoznanje, kaj je bistvo sreče. Za streznitev bi moral vsak preživeti vsaj uro v takšnih ustanovah. Imate življenjski slogan? Veliko jih je, ki mi v določenih trenutkih pomenijo oporo. na primer: korajža velja, življenje je lepo, pojdi vedno naprej, veseli se zmeraj, dobra volja je najbolja – ta kekec mi je tako »fejst«… In se mi razigrano nasmeji, kar potrdi še iskriv pogled toplih temno rjavih oči izza očal, ko so se misli iztekle v dobro znanem škofjeloškem narečju… Natja Jenko Sunčič