Ko je ugledna oseba zagledala pohlevno postavo Akakija Akakijeviča in njegovo ponošeno uradniško uniformo, ga je takoj vprašala: »Kaj želite?« Vprašala z odsekanim in ostrim glasom, ki se ga je nalašč vadila doma v sobi, sama in pred zrcalom že teden dni prej, kot je dobila svoj sedanji položaj in generalski čin. Akakij Akakijevič je še pravočasno začutil dolžno plahost, se nekolikanj zmedel, nato pa, kolikor je mogel, kolikor je lahko obračal jezik, pojasnil, pri čemer je dodajal še več členkov »to« in »tako« kot po navadi, da je bil plašč povsem nov, sedaj pa so mu ga nečloveško vzeli, zato prosi njega, da bi s svojo priprošnjo posredoval »to« in »tako«, pisal gospodu upravniku policije ali komu drugemu in poiskal plašč. Generalu se je tako izgovorjena prošnja zazdela nekako predomača, bogve zakaj.