Ko pa sva se z Olgo Herceg zbližala, sva se pogosto skupaj smejala spominom na te drobne neumnosti, ki so jo skoraj vsak dan čakale pri vratarju. Ves ta ništrc je imel večji čar, kot če bi tam puščal parfume, nakit ali drage pijače. Česa takega sploh ne bi mogel podarjati, pa tudi ko bi lahko, tega zagotovo ne bi počel, kolikor se poznam. Olga mi je pozneje pripovedovala, da je vsak dan nestrpno pričakovala mojo naslednjo potezo, njeni prijatelji pa so o meni imeli nasprotujoča si mnenja. Nekateri so bili prepričani, da gre za obsedenega bolnika, za nevarno igro, in kolegici svetovali, naj se obrne na policijo, Olga pa je v tej igri čedalje bolj uživala, le da se ni marala spuščati v kakršnokoli merjenje moči; s tem je imela slabe izkušnje, nekatere avanture so jo drago stale. Zato je ostala v senci in vse opazovala tako rekoč kradoma, pozneje pa sem svoja darilca odkril v njenem stanovanju, na marmornati polici v kotu spalnice. Tisti pokracani pirh sva krstila za »mistično jajce«, o njem sva meditirala, kamenček iz vrta mojega otroštva, ki ga je narava mojstrsko izoblikovala kot miniaturo moškega spolnega uda, pa sva štela za stimulans erotičnih fantazij. Vsi sumi o »manijaku Olge Herceg«, kot so me imenovali dobro obveščeni člani njenega gledališča, so se razblinili po premieri Strička Vanje. Še več, takrat so me vsi želeli spoznati, saj jim je Olga Herceg prebrala moj zapis o čarovniji igre, ki se ji je zdel očarljiv kot ljubezensko pismo.