Michael Bay, menda nezakonski sin režiserja Johna Frankenheimerja, je nezgrešljiv. Kot popcorn. Kar ni težko - tip je vsepovsoden, bolje rečeno, omniprezenten. Kot Bog. Zadnja leta ste imeli občutek, da so se njegovi filmi - kot bi rekel Cime, predvsem Podli fantje, Alcatraz, Armageddon in Pearl Harbor - rolali povsod: v kinu, na TV, na videu, na dvdju, na radiu, celo v knjigah. Ko ste v avtu prižgali radio, je iz njega planil Bruce Willis - na begu pred orjaško skalo, "velikosti Teksasa". Celo svoj dnevnik ste odpirali zelo previdno, jasno, iz strahu, da vam ne bi v glavo priletel kak rock. Ni kaj, nekaj avtorskega je bilo v seriji teh bombastičnih ekstravaganc: samo pomislite, v Alcatrazu je "rock" zletel v zrak, v Armageddonu se je obrnil nazaj proti Zemlji, strmoglavljal, se v zraku raztreščil ter potem v obliki bomb popadal na nič hudega sluteči Pearl Harbor. Ne morete reči, da Bay nima svojih obsesij - ali pa da je njegov opus dei brez rdeče niti. Oh, ali pa da ni auteur. Ne, Bay je milenijski auteur. Njegovi filmi so kombinacije reklame, videospota in kataklizmičnega ringelšpila: obrazi v ekstremnih velikih planih, apokaliptične eksplozije, epski snemalni koti, fluidna kamera, filtrirana fotografija, slow-motion, non-stop klimaksi, ogromna gospodarska škoda, napol samomorilski kaskaderji, kingkonški overkill. Vse je vedno veliko, bučno, testosteronsko, spektakularno, heh, posthumanistično. Kot da ne gre več za spopade med ljudmi, ampak za vojne trademarkov: Nike vs. Reebok. Budweiser vs. Miller Lite. Pač filmi, ki hočejo biti večji od filma. Filmi, ki hočejo pokazati filmskim profesorjem, ker Michaela Baya niso sprejeli na prestižni USC. Najbolj brezosebni osebni filmi vseh časov. Vojni filmi. Podli fantje 2 so sicer urbani akcijski film, toda Bay - očitno iz strahu, da ne bi ostal v senci nihilističnih prizorov iz Iraka - mu prilepi oznake vojnega filma: rolajo se razkosana trupla, dekapitacije, full-contact šutingi, eksekucijski šusi v glavo, brzostrelke, rakete, masivne detonacije, dirka, ki skuša povoziti drugo Matrico in tretjega Terminatorja, in obdukcije v mrtvašnici. Hja, če kdaj, potem je prav danes tlačenje rok v kadavre nekaj povsem samoumevnega, splošno sprejemljivega in celo zabavnega. "Aha, našel sem nekaj - ups, le ledvice!" Noč živih mrtvecev. Je pa res, da imata fanta, Marcus (Martin Lawrence) in Mike (Will Smith), policaja iz Miamija, ekstatična akcijska džankija, ki izgledata zdaj kot mizantropska šovinista, zdaj kot homofobična geja na poti pred oltar, tokrat ekskluzivno misijo: zjebati morata megadilerja, ki ekstazi uvaža v truplih. Da je malopridnež Kubanec, ne preseneča - če vprašate Busha, je Kuba na "osi zla". In sam film ne pušča nobenega dvoma, da je Kuba izvoznica terorja - no, modrih tabletk. Bay sledi Bushu, toda pred dvema letoma ga je prehitel - 11. september, "Napad na Ameriko", se je odvrtel v trenutku, ko se je v kinu vrtel Pearl Harbor. In tudi fanta, Marcus in Mike, kreneta na retaliacijski pohod - direkt na Kubo. S hummerjem in oklepniki, ki postanejo strup za kubanske novogradnje, se zapeljeta vse tja do minskega polja pred ameriško vojaško bazo Guantanamo, v kateri je teror na ketni in krogli.