Navdušenje po srebrni kolajni na Euru 2004 se počasi umirja, čeprav mnogi zdaj že komaj čakajo začetek olimpijskih iger v Atenah. Rokometaši bodo spet zraven, drugič zapored, Beno Lapajne najbrž ravno tako. V Ljubljani je spet dokazal, da je prvi slovenski vratar. Po odstotku in številu obranjenih strelov je bil med najboljšimi vratarji EP, po našem izboru celo najboljši, čeprav je v finalu ostal v senci sijajnega Nemca Henninga Fritza. Član reprezentance je že polnih osem let, preživel je vse viharje in bil zraven pri največjih uspehih. Z dovolj pomembnim deležem. Za mnoge je zaradi svojega obnašanja in dejstva, da nima dlake na jeziku, težavna osebnost, a od svojega mnenja ni nikoli bežal. Morda ga je ravno zato selektor Tone Tiselj v prvem delu Eura 2004 pustil na tribuni, čeprav so ga igralci izbrali za kapetana čete vitezov. Takoj ko je stopil v vrata, jih je zaklenil in pot Slovenije v finale se je nadaljevala v vrhunskem slogu. Ujeli smo ga v pariškem predmestju, ravno v času, ko je urejal letalsko vozovnico za domov.