"Sissakejev izmišljeni dokumentarec je posnet v obliki pisma, ki ga piše svojemu očetu. V Parizu živeči režiser sporoča, da se bo na predvečer leta 2000 vrnil v svojo vas Sokolo. Ob prihodu v majhno malijsko vasico se preobleče v domača oblačila, sede na kolo, se popelje naokrog in prikaže tamkajšnje življenje na zemlji. Predstavi nam slikovite značaje, ki skozi oči Evropejca živijo eksotično, romantično in sladko življenje. Fotograf, frizer, vojak, poštni uslužbenec, lepa moški in ženska postopajo po čudoviti, s sončnimi žarki obliti pokrajini. Majhna gručica moških poseda in posluša radio. V ritmu sonca, ki počasi potuje po svoji ustaljeni krožnici, se moški ležerno premikajo, da bi ostali v senci. Čeprav opisane podobe morda delujejo kot neproblematična "world" kinematografija, je tisto, kar slišimo na zvočnem zapisu - dopisovanje med očetom in sinom, pogovori - vse prej kot romantično. Med drugim izvemo, da je sonce muka, da je voda izredno draga, da igrive "eksotične" ptice uničujejo pridelke. Branje odlomkov iz knjige Aimeja Cesarja "Razprava o kolonializmu", ki jih slišimo na valovih radijske postaje Sokolo, tako ne izzveni zgolj kot prazna retorika iz davno pozabljene preteklosti. Sissakejev film uspe poslati sporočilo svetu, ne da bi pri tem kričal.