Dopisovanje med njima je dokument dramatičnega razmerja dveh ljudi, ki ju nosi ljubezensko čustvo, vendar se mu morata oba odreči. V Plečnikovih pismih je prepoznati pravo dvorjenje. Opis sanj, kako se dotikata z lici, pošiljanje lastnih fotografij ter številni drugi prikriti in manj prikriti namigi so žensko, ki tudi ni mogla ostati ravnodušna, vodili do spoznanja, da mora stvar tako ali drugače razrešiti. Vrhunec v njuni ljubezenski zgodbi pomeni njeno edino pismo, ki se je ohranilo v Plečnikovi zbirki, datirano s 23. oktobrom 1935, v katerem Emilija ugotavlja, da sta se usodno zapletla in da je zdaj nujno treba poiskati izhod, kar naj bi bila poroka. Šele tedaj je Plečnik uvidel, kam ga je pripeljala njegova tvegana igra, in zaigral je vlogo človeka, ki se ne more dovolj načuditi, kako da ga je lahko prijateljica tako napačno razumela. Sledilo je žalostno pismo (ohranjeno v konceptu) do kraja razočarane in ogoljufane ženske, kar bi v običajnih prilikah pomenilo konec in pretrganje vseh stikov. Dve leti je med njima vladal popoln molk, potem pa je Emilija znova vzpostavila stik z njim. In Plečnik je s plašnim odgovorom privolil v nadaljevanje zveze, vendar očitno pod novimi pogoji. Tako so se začeli njuni odnosi počasi ohlajevati. Plečnik se je v poznejših letih spet razživel, po vojni sta se začela celo tikati, vendar je odslej skrbno pazil, da pri izrazih naklonjenosti ni puščal prostora za dvoumnost. Razmerje se je ohranilo, dobilo naraven, miren tok in se brez dramatičnih obratov sklenilo s Plečnikovim verjetno zadnjim sporočilom 25. marca 1955, ko je samega sebe videl le še kot "odvečnega".