Po vsakem neuspehu se začne iskanje krivcev in rezultat pogajanj v Ženevi ni izjema. Komentatorji v premožnih državah so krivce v glavnem našli v Kitajski in Indiji oziroma zahtevah teh dveh držav, da jim ob nenadnih podražitvah nekaterih kmetijskih izdelkov (riža itd.) dovolijo izjemno zvišanje carin. Nekateri analitiki ob tem priznavajo, da so bile ponudbe olajšav, ki so prišle od premožnih držav, v tem najbolj spornem agrarnem sektorju problematične že zato, ker je ostalo neodgovorjeno vprašanje, ali jih je sploh mogoče uresničiti. V ameriškem primeru je ostala Bela hiša brez pravice do tega, da bi sklepala mednarodne pogodbe, ki jih lahko kongres potrdi ali zavrne, ne more pa jih spremeniti. Kdo ve, kaj bi se na Capitol Hillu zgodilo z morebitnim sporazumom iz Ženeve, še zlasti v volilnem letu. Seveda pa ni ostalo neopaženo, da tudi evropski pogajalec za svoje predloge nima podpore države, ki predseduje Evropski uniji, zaradi teh predlogov pa je celo tarča javnih napadov iz Elizejske palače v Parizu. Čeprav ni nobenega dvoma, da je kitajsko-indijsko stališče v sklepnem delu pogajanj prizadejalo največ škode prav revnejšim državam, pa celo rekordno visoke kmetijske cene politikov iz premožnih držav niso pripravile do tega, da bi spremenili škodljivo politiko na tem področju.