Ko Jack Nicholson, alias Gospod Schmidt, zavarovalniški statistik iz Omahe (Nebraska), anemično, tako rekoč katatonično sedi v svoji pisarni, bolje rečeno, v svojem boksu, in zre na uro, ki je na tem, da mu odbije odhod v penzijo, izgleda kot moški, ki bo čez 10 sekund padel v krizo srednjih let. Problem je le v tem, da je Schmidt očitno v krizi že nekaj desetletij, kdo ve, morda že celo življenje, na vsak način pa dovolj dolgo, da se je lahko razvil v rigidnega mizantropa. Ni čudno, celo življenje je preždel v zavarovalnici, tem parazitskem simbolu korporativne Amerike, in to v Nebraski, vukojebini, iz katere so Marlon Brando, Fred Astaire, Henry Fonda in Montgomery Clift zbežali ob prvi priložnosti - ne, gospod Schmidt ni izkoristil nobene priložnosti. In ko mu takoj po upokojitvi umre še žena (June Squibb), ga to le utrdi v prepričanju, da je imel vsa ta leta prav: mizantropija je rešitev. Med mizantropom in konspiracionistom pa je le tenka linija - konspiracionist svojo teorijo zarote začne nekje v vesolju, pri zunajzemeljskih bitjih, mizantrop pa doma, zato Schmidt hitro ugotovi, da žena, hči in prijatelj niso to, kar se mu je zdelo, da so. Ja, imel je prav, da je ostal na distanci. Schmidt je predmestni reakcionar, groteskna alegorija srednjega razreda. Verjetno je volil Reagana, Busha in Busha. Po defaultu. Ritualno. Da je poln resentimenta, ne preseneča: ves čas je živel po pravilih... nase je vzel dom, družino, predmestje in korporacijo, vse idealne stebre ameriškega sna... hja, živel je po inspirativnem, mavzolejskem receptu, ki obljublja ameriški sen, srečo, odrešitev, nebesa - no, njemu je prinesel le mučno, neznosno, tesnobno, odvratno odtujenost. Nič, gospod Schmidt je le absurdni, morasti produkt indoktrinacije, le socialno impotentni slehernik, ki na lepem ugotovi, da z njegovim življenjem - s to indoktrinacijo, s temi pravili, s tem receptom, po katerem je živel - nekaj ni v redu. Gospod Schmidt je teoretik zarot, ki ima prav - res je bil žrtev zarote. In ko potem s svojim avtodomom krene na odisejado po Ameriki, proti zahodu, okej, proti Denverju, kjer se naj bi njegova hči (Hope Davis) poročila s prodajalcem vodnih postelj (Dermot Mulroney), ugotovi, da bo treba emocije itak resetirati, saj tudi na sami nostalgiji zdaj stoji korporativni logo (njegova rojstna hiša je prodajalna gum), da so belci zajebali Indijance in da 22 dolarjev v Tretjem svetu pomeni življenje, srečo in odrešitev. In seveda, ko sreča Roberto (Kathy Bates), nekdanjo hipico, ugotovi, da se je v tej deželi v vsem tem času vendarle nekaj dogajalo. Na koncu se svoje svobode boji manj kot na začetku, po upokojitvi, četudi ni jasno, kaj bo z njo počel. Jasno mu je le, da je resnica tam zunaj. In norost tudi.