Ivo Ban upodobi mojstra Riharda J. kot mogočno, avtoritativno osebnost, ki Vrečiču celo z lastno roko vsiljuje impresionističen način slikanja, a pri tem sam postane žrtev svojega agresivnega primeža. Dvom o ustreznosti svojega mentorstva najbolj prezentno izrazi v govoru na otvoritvi Lajoševe razstave, ki ga pove majaje se, stoječ na eni nogi, v oporo pa mu rabi vrv z zanko na koncu. Gregor Čušin v njegovem nasprotniku postopno zgošča ustvarjalno vročico, ki s kljubovanjem prerašča v notranjo razdraženost. Središčni problem dajanja in povzemanja izkušenj v umetnosti ostane dvoumen, polnopomensko odprt. Doktor V. v interpretaciji Uroša Smoleja je fin, uglajen in zato nič manj premeten gospodič, ki si pod krinko mecenstva prizadeva prisvojiti mojstrov paviljon. Energetski trk dveh umetnikov je nerazdružljivo prežet z erosom. Zrelo, izkušeno ženskost v nekoliko zamolklih in trdih tonih predstavlja Darja Reichman v vlogi Rihardovega stalnega modela, potem Lajoševe navdihovalke. V kontrastu z njo izdela Vesna Slapar lik čisti ljubezni predanega Lajoševega dekleta, v kateri Rihard prebudi žensko jedro. Predstavo, ki žari v duhu medvojnega obdobja, vpenjajo v brezčasje rahlo groteskne figure, med katerimi izstopa Matjaž Višnar (škoda, da ni v vlogi, polni nedodelanosti, molčečega oprezovalca, kakor si razlagam njegovo figuro na prehodu med prizorom v ateljeju in Doktorjevim obiskom, razvidneje peljan skozi vso predstavo). Zanesljiv igralski ansambel dopolnjujeta Tine Oman kot Harmonikar in Vesna Jevnikar kot Pevka popotniški par, za katerega je potovanje način življenja. V uprizoritev o iskanju smisla, pa naj ta poteka v stvarnih pokrajinah ali tistih v posameznikovem jazu, vnašata melanholično občutje brezciljnosti.