Ko je M. Crubelier leta 1965 v kolokvij o socialni zgodovini v Saint-Cloudu uvedel apologijo za dogododek, je to bil, bi lahko nekoliko pretirano dejali, zagovor v obrambo izgubljene zadeve. Ko je Pierre Nora deset let pozneje v kolektivnem delu Faire de l'histoire oznanil »vrnitev dogodka«, je s tem kot zgodovinar sedanjosti zaznal silovitost in vsebinsko polnost (pregnance) punktualnega dejstva, ki se nesporno uveljavlja, čeprav je nedvomno hipertrofirano zaradi poudarka, ki mu ga dajejo mediji, a je popolna ilustracija moči ideje-sile (idée-force), ki se po slavnem Marxovem razmišljanju spremeni v materialno realnost, ko prodre v množice. Najsi je »rehabilitacija« P. Nora še tako prepričljiva, utegne v določeni perspektivi ostati dvoumna. Če jo zaradi preozkega branja dojamemo površno, lahko v njej vidimo eno izmed variacij na staro temo pospeševanja zgodovine: v sodobnem času - dovolj je, da ji določimo začetek - se v dogodke vpisujeta gibljivost, nevroza; v prejšnjih obdobjih pa imamo dolga prostranstva negibnosti ali počasne evolucije. Na tej ravni je mogoče izvršiti kompromis tako z zgodovinarjem negibne zgodovine (E. Le Roy Ladurie: zgodovina se začne gibati okrog leta 1720, po štirih stoletjih nihanja okrog skoraj stalne ravni) kakor z etnologom: tako za Varagnaca kakor za folkloriste se tradicionalna družba, ki je skoraj monolitna, razstrukturira pred kratkim, nepomembno je, ali leta 1870 ali v letih 1914-1918, ki sta orinetacijska datuma, od katerih naprej se uveljavlja polom zelo starega sistema.