Poezija leži na cesti, le pobrati jo je treba. Avstrijski pisec Friedrich Achleitner, uničevalec zastarelih predstav o poeziji, arhitekturni kritik in zgodovinar, je v eni od desetih najboljših knjig, ki ji je dal naslov Zgodbe za lahko noč, storil prav to. Zgodbe za lahko noč je zbirka 69 kratkih in zelo kratkih zgodb, o katerih so ocenjevalci menili, da je zanje najprimernejši skupni izraz »semantični realizem«. Če ob robu nekega gozda v Badgasteinu preberemo napisno tablo »pozor, pozor, tu se začne romantika!« in pozneje »pozor, pozor, tu se začne divja romantika!«, pelje to v Zgodbah za lahko noč k sklepu, da je »Badgastein romantičen kraj«. Subtilne prozne piruete so, ki ostanejo dvoumne. Majhna velika knjiga, polna ironije, ostroumnosti duha in absurdnega humorja v resnici ni zgodba za lahko noč, temveč poživilo. Vsako besedilo se začne z učinkovitim uvodnim stavkom in se konča z rafinirano poanto. In to, kar so sprva videti bagatele, od stavka do stavka bolj spodbuja k sproščujočemu in osvobajujočemu razmišljanju. »Nadvse rad opazujem, kako nastaja zgodba,« je Achleitner napisal za moto. Idealno berilo za vse, ki bi se radi zabavali, a tudi razmišljali.