Iz vsega navedena sledi torej le ena korektura ocen v Dnevnikovem članku. Tam je pisalo, da je zgoraj prikazani nepomembni in nesmiselni popravek 3. člena še največja sprememba (vsaj za pravnega laika) izmed vseh vladnih aprilskih popravkov. Za laika morda res, zato sem zgoraj ta popravek tudi označil kot zaslepljevalni manever očitno uspešen! nasproti domači (laični) javnosti. Tisto, kar že ves čas poudarjam kot res pomemben aprilski popravek, je sprememba drugega odstavka 1. člena podrejenost delovanja KC (poudarjam še enkrat: njenega delovanja, ne kanonskega prava kot takega) slovenskemu pravnemu redu. Ta popravek sam sicer popolne skladnosti sporazuma z ustavo žal še ne zagotavlja, je pa osnova za to, da se to lahko doseže kasneje s presojo ustavnega sodišča recimo z njegovo interpretacijo, da bi ob jasnem 1. in 3. členu morali tudi nejasna 2. in 10. člen interpretirati strogo v duhu teh dveh uvodnih členov in ne kot izjemo od njiju. Če že 1. in 3. člen ne bosta jasna (2. člen o pravni osebnosti je pa sploh že ves čas prav po vatikansko namerno nejasen), pa naj se vladna stran in njeni (v prejšnji rundi žal povsem nesposobni) pogajalci zavedajo, da bo s tem postal očitno protiustaven sporazum kot celota. In da ga še tako uvidevno ustavno sodišče ne bo moglo rešiti pred propadom, kot bi to morda(?) lahko storilo, če bi 2. in 10. člen sicer ostala dvoumna, a bi se v natančni analizi izkazalo, da ju ustavno sodišče z zavezujočo interpretacijo vendarle lahko spravi pod veljavo načel, ki bi bila jasno, nedvoumno določena v 1. in 3. členu. Brez slednjega pa bo seveda vsak trud zaman in odgovorni vladni pogajalci (upajmo, da bodo tokrat taki) bi morali to nasprotni strani zelo odločno dati na znanje: podpišemo lahko le z ustavo skladen sporazum drugače bo krivda za propad pogajanj na vaši strani. (Ali sem bil otroško naiven, ko sem zapisal prejšnji optimistični stavek, pa se bo prav kmalu pokazalo.)