Ko je Kocijančič pisal kolumne za taisto Delo, je zvenelo, kot da je jezen na ves svet, čeprav je obenem dajal vedeti, da živi v svojem, hermetičnem, intelektualno purističnem svetu. Navsezadnje že več kot dvajset let poslušam zgodbice od prijateljev, kolegov, bivših sošolcev, skupnih znancev in sorodnikov o tem Kocijančiču, pa ga v življenju še nisem niti srečal. No, njegove kolumne so mi bile simpatične, saj rad podpiram osamljene jezdece. Nisem pa razumel, zakaj bi bil svet, od katerega se z gnusom distancira, sploh vreden njegove pozornosti. Kolumnist mora biti globoko potunkan v tisto, kar kritizira. Biti mora del sveta, ki ga sprejema z odporom in se mu upira, vendar ga kot svoj svet ne negira. Kritika ni negacija, kaj šele negativizem. Čeprav je kolumnist na svet obsojen, z njim noče imeti niti opravka, kaj šele interesa do njega. (Glej nadnaslov te kolumne.) Kolumnist je človek, ki nima kam ubežati. Njegova edina samota je njegova kolumna. Da je Kocijančič sprejel to “čast”, je moral skleniti kompromis, ki se ga v intervjuju, ki ga je milostno dal Delu ob tej priliki, niti ni potrudil prikriti. Njegova otajana superiornost pa je izpadla posrečeno vsaj toliko, kolikor je ostalo dvoumno, ali je s tem PR daj-damom z Delom mit svoje vzvišenosti perpetuiral ali spodkopal. Malo kontroverznosti kolumnistom vedno paše – nevljudnosti pa tudi. A ne preveč: in ena prvih v kontroverznosti in nevljudnosti je Svetlana Makarovič. Ko je v stilu nekega bolj trmastega Kocijančiča zavrnila Prešernovo nagrado, je predstavo izvedla kot takšno pirueto, da ni bilo jasno, ali nagrade morda samo ne sprejema, hoče pa jo vendarle. In za nameček je trajalo pet let, da smo izvedeli zakaj oziroma zaradi koga. Šele ta ponedeljek je Marcelu Štefančiču v Studiu City zaupala, da ji je šlo v nos, da je žirija Prešernovega sklada takrat “od nekod potegnila” sonagrajenca slikarja p. Marka Rupnika, avtorja mozaika v papeževi kapelici, na kar pa ona kot antiklerikalka in kontratercialka ni mogla pristati. Žrtev nenadnega, a zapoznelega razkritja je ne več ne manj kot svoboda tiska – in to po zaslugi Ervina Hladnika Milharčiča, urednika Sobotne priloge Dela, Svetlanine zadnje kolumnistične postojanke.