Ko sva se ob štirih zaspano privlekli nazaj do avta, naju je Marko že čakal. Žarel je kot sonce in luna skupaj, objel Laro, objel je še mene, iz njega pa je letela poplava opisov, vtisov in zahval, ker sva tako razumevajoči in sploh in oh, in Lari poljubček in meni mehek pogled in kaj naj mu človek sploh reče. Obe sva se malo nasitili čakanja v tej vročini, ko se definitivno ne moreš osvežiti s skokom v vodo, obe sva malo zaspali in tale energetska bomba v obliki Marka je bila pač dovolj prepričljiva, da sva ostali brez komentarja, se spravili v avto in že smo se peljali naprej. Marko ni nehal opisovati svoje dogodivščine in kako ga je svetlolasec opazil, kako z odprtimi usti strmi vanje, mu prebral v očeh, da bi rad šel zraven, ga skorajda stlačil v obleko in mu dovolil le, da je na hitro nakracal listek in so že šli. Kaj šli, tekli so, avto za njimi in potem en, dva, tri, so že bili v raftu in zdi se mu, da tudi takoj po reki spet v avtu in so se pripeljali nazaj, ravno malo prej. Kje pa sva bili medve tačas, pa saj nisva bili jezni? Vprašanje je naletelo na gluha ušesa, saj sva obe z Laro spali kot ubiti.