Nekateri so se ob tem le muzali in si v zavetrju nabirali takšne in drugačne točke. Prvi, ki je sprevidel, da takšna pot ne vodi nikamor, je bil Slaviša Stojanovič, ki je po domačem obračunu z vijoličastimi ostal brez komentarja in ostal tudi pozneje sila vzdržen in bolj kot ne redkobeseden, rekoč - dajmo raje govoriti na igrišču. Po njegovih stopinjah so počasi odcapljali še ljudje vitalnih funkcij iz prvega nadstropja stavbe na Kopališki cesti, kjer domuje domžalski prvoligaš, in ko je postalo tiho, se je začelo, tako kot je želel profesor, govoriti le na igrišču. Rezultat je opazen, rumeno-modri so v vseh elementih ligaške razpredelnice v ospredju, in ne moremo se znebiti občutka, da so predstave letošnje sezone zaznamovane z več naboja, z več čustev in več energije, kot so bile v pretekli sezoni. Tako je bilo proti Primorju, proti Nafti in kljub porazu tudi proti Gorici, ne pa tudi proti Livarju, če govorimo le o domačih tekmah. Nekaj k temu gotovo pripomorejo tudi mokra igrišča, ki delajo igro še hitrejšo, in če imajo pravi občutek tudi ljudje s piščalko, potem dobra predstava skoraj ne more manjkati. Veliko kazalcev je, da bo tako tudi jutri, ko je na sporedu, recimo temu sosedski obračun, da se ne bo kdo ob omembi derbija znova počutil ogroženega. Prvo srečanje je bilo že takšno, veliko naboja, ostrine in pa »nežnovanje« Knezovića ter Rodića. Seveda ne moremo mimo najbolj grobega prekrška to jesen v Domžalah, naleta Akota nad Ljubijankičem, ki je na srečo minil brez posledic, prvi trenutek pa je kazalo na to, da niti ne bo potreben fizioterapevt, ampak bo na igrišče kar takoj prišel forenzik. Rumeno-modri so takrat obrnili izid in zasluženo dobili dvoboj, ki se je nato nadaljeval na blogovski ravni, pa čeprav za to ni bilo nikakršne potrebe. In ko smo že pri spletu, se je mogoče strinjati z zadnjim zapisom na ljubljanski strani z naslovom: Zato se pač ne igra nogomet!