Če zadevo voziš na rekorde, ni slaba. Ko si zapomniš progo (teh je, tako kot na PSPju, le peščica, natančneje tri, nakar je izkušnja podaljšana z raznimi odcepi, zaporami in zrcaljenjem) ter se potrudiš, da ne treskaš v zidove (v nasprotju s PSPjevo verzijo se tu vsaj orenk kresneš, ne da se debilno odbijaš od stene kot jo-jo), je dirka na čas v modusu Time Attack dokaj slastna. Naštudiranje trenutka, ko odvzameš plin, zasučeš volan, spet pohodiš gas in pustiš, da zadek odnese v tri pirovske, tako da ovinek zvoziš po bondovsko pošrek, je vredna časovnega vložka. Vendar vožnja v solo, kot veste, postane duhamorna. Tako ostaneta dve možnosti. Prva je večigralnost: ta je namenjena največ šesterici z moduli ali brez (če nimaš špila fizično v konzolici, ostaneš brez komentarja in muzike, kar je v bistvu blagoslov, saj je oboje precej obupno) in je, tako kot pri PSPju, najboljši razlog za nabavo igre. Puščavništvo, ki naj bi pač tvorilo vsaj petdeset odstotkov pozitivne izkušnje, pak šepa. Bledi karierni modus je razdeljen v več sklopov po tri dirke, na katerih vedno štartaš zadnji in moraš biti zmerom prvi, sicer ne napreduješ. Šele ko zmagaš na vseh treh, odkleneš sledečo trojico ter priložnost prevzetja dodatnega avtomobila v spopadu eden na enega. Konjiči se minimalno ločijo po lastnostih in zunanjosti ter so povsem generični, tako da pri osvojitvi ne občutiš nobenega ponosa. Avta ne moreš frizirati, preden ga osvojiš, pa celo ne izveš, kakšen je, tako da se v bistvu trudiš na slepo. In potem je tu nepravičnost. Na štartu konkurenco izstreli kot iz rakete, nakar jo preostanek dirke loviš. Ob stiku z njih tazadnjimi platmi konkurente odnese naprej, tebe pa upočasni. Takisto imajo navado, da se od zadaj pojavijo dobesedno v tebi, nakar so v naslednjem trenutku petnajst metrov pred tabo. Seveda so ob vsem tem od nekako polovice naprej, ko se proge prezrcalijo, še brutalno hitri, tako da nekatere dirke kot kak R ponavljaš po deset- in večkrat.