Ne glede na to pa se je v mesecu septembru kmalu pokazalo, da so ljudje primorani znova hoditi v službo, saj jim je zmanjkalo dopustniških dni, prav tako pa so ostali brez denarja. Raje bodo zato delali nadure v službah, bog ne daj da jim jih kdo izplačuje, saj je delovna storilnost v tej državi izredno nizka. Spomnim se proizvodne hale neke podružnice na Kitajskem. Bilo je sredi ničesar, pravzprav v tistih koncih daleč naokrog ni bilo ničesar, obstajala je le delovna vas, kjer so delavci te firme spali, jedli, živeli skratka. Delo je bilo za kitajske razmere dobro plačano, a vendar so bili vsi z jeklenimi verigami priklenjeni za svoj delovni prostor, kjer so morali šivati, rezati, skratka izdelovati končni izdelek, uniforme za neko mornarico (žal se ne spomnim katero, a zagotovo ni bila kakšna fina mornarica kot na primer Royal navy). In ti ljudje se niso prav nič pritoževali, ko so morali delati priklenjeni na delovno napravo. Nasprotno, bili so veseli, da so imeli kje sedeti in kaj početi, saj bi sicer cele dneve morali sedeti doma v brezdelju in finančnih stiskah. Edini problem, ki sem ga jaz videl pri tem, so bile nujne človeške fizične potrebe, in iznajdljivi Kitajci so seveda tudi to rešili s plastičnimi priveski, prilagojenimi spolu in potrebi sami. Edini problem, ki bi ga preostanek sveta videl pri takšnem načinu dela, bi bilo seveda takozvano kratenje človekovih pravic in podobno. Te stvari, resnici na ljubo, v današnjem času niso več pomembne. Če človek ve, s kakšnim namenom dela, in če ve, da je za to dostojno plačan in da je od tega odvisno njegovo preživetje, potem se ne govori več o človekovih pravicah, temveč le o meri časti in samospoštovanja, ki jih je pripravljen zagovarjati (ali požreti njihov manjko).