A dogodivščin s taksisti še ni bilo konec. Nekega večera sva se kolegom nameravala udeležiti zabave, namenjene ljubiteljem dlančnikov (majhnih žepnih računalnikov). Pošteno sva se trudila najti taksi, ki bi naju zapeljal do diskoteke Xcelsior, a sva se hitro počutila kot Patrick Swayze v filmu Duh. O čutu za pomoč in človeško toplino pri hladnih nemških taksistih lahko le sanjate. Ko te tretji, četrti in peti taksist ignorira, vročekrvni zabave željni duši ne ostane drugega, kot da pokliče prijatelje v rodno domovino in jih zaprosi za nekaj navigacijskih nasvetov. V manj kot dveh minutah nama je baza iz Slovenije, ki je Hannover videla zgolj po televiziji, sporočila koordinate za pot do cilja. Najbolj žalostno je bilo, da je bila iskana diskoteka od železniške postaje, kjer sva nagovarjala taksiste, oddaljena manj kot sto metrov. Ali je prijaznost in ustrežljivost stvar posameznika ali pa res obstaja kot del nacionalnega značaja? Če boste v Nemčiji iskali taksi, poiščite kakšnega zavednega "Jugoslovana". Splača se!