»Mimogrede sem se oglasila, bila sem ravno v mestu. Kupovala sem darilo za mojo nečakinjo Kati, ki se, kot zagotovo veš, v soboto poroči!« Povem, da prvič slišim za poroko. »Ja, kje pa živiš?« me očitajoče pogleda. »Fajn punca, naša Kati, čeprav malo čudna. Noč in dan tiči v knjigah, a po mojem ne zna niti vode zavreti. V glavnem, vzela bo Mihovčevega Tonija, saj ga poznaš!« Moram priznati, da ne poznam ne nečakinje ne njega. »Kako da ne? Njegov oče Tone ima avtomobilski servis v Zalem Logu,« mi pojasni. Medlo se mi zdi, da sem zanj slišala, zato prikimam. »Meni sicer ni to nič všeč. Poba je čudak! Do včeraj je kar naprej čepel v svoji delavnici, ukvarjal se je le z motorji, nobene resne punce ni imel, jutri se že ženi,« kar vre iz nje. »Sicer pa ima čudaštvo verjetno v krvi. Tudi njegova mama je malce čez les. Si moreš misliti, menda ima šest mačk in vse spijo na njeni postelji!« »Neverjetno!« odvrnem. Pa se mi ne zdi neverjetno to o mačkah, ampak to, kaj vse Fridolina ve! »Sicer pa je mama Cvetkova, njena teta Fani je imela frizerski salon v Mali ulici, saj veš!« razpreda znanka. Bledo se spomnim gospe, zato prikimam. »No, zdaj je v penziji in oddaja svoj lokal, a ga ne more oddati! Seveda, ko je pa čudna. Menda zahteva, da mora najemnik obdržati vso staro opremo. Le kdo bo danes imel tak predpotopen lokal?« mi razlaga. »Njen mož Ludvik, gotovo ga poznaš, vlakovodja je bil, čuden tip, je njuno hišo dobil po goljufiji! Podpisal je, da bo skrbel za svojega ostarelega strica, in ta mu je vse prepisal, potem ga je, reveža, strpal v dom! Ta stric, rekli so mu Pajsarski Lojzi, je bil sicer tudi svojega denarja vreden! Nekoč je …« Tu dokončno izgubim nit, a Fridolina melje in melje naprej. Počutim se, kot bi pri stopetinsedemdesetem delu začela gledati kako špansko nadaljevanko in zdaj se mi ne sanja, kdo je komu kaj. Čeprav večine tistih, o katerih govori, ne poznam, kmalu obdelava vse mesto. Kar ni težko, ker so v Blatnem Dolu, kot povsod, ljudje med seboj tako ali drugače povezani. Skupni imenovalec vsem je to, da so – čudni! Kmalu ugotovim, da nisva nič rekli le o meni. »Ljuba Fridolina, ti, ki si dobro informirana, povej, kaj ljudje pripisujejo meni, zaradi česa sem jaz čudna?« vprašam. »O tebi, draga Zofi, v našem mestu nisem slišala niti besedice, prisežem pri grobu moje pokojne mame!« začivka. Ne vem, zakaj, a imam občutek, da je njena gospa mama še živa … Ko se obiskovalka poslovi, razmišljam. Mogoče sem čudna, ker že nekaj let najraje nosim isto staro zeleno bundo. Ali zato, ker grem vsak dan sama na kavo v slaščičarno Pri saherci? Sem čudna, ker sva z mojim Rudijem še vedno skupaj? Nimam pojma! Potem se mi posveti: seveda sem čudna. Čudna zato, ker do zdaj nisem vedela, kako čudni so vsi drugi okrog mene!