V naslednjih letih se je Debbie Martyr pogosto vračala na Sumatro iskat dokaze za obstoj orang-pendeka. Domačinom, ki so ji zatrjevali, da so že videli to bitje, je kazala slike siamangov, gibonov in orangutanov, vendar jih ni nobena teh opic spominjala na orang-pendeka. Le ob neki sliki sedeče gorile so zagotavljali, da vidijo določeno podobnost, da pa je obraz "malega človeka" veliko bolj podoben človeškemu. Po navedbah teh prič je Debbie narisala fotorobota. Sličico je priložila kupu fotografij in vse pokazala policistu, ki naj bi pred nekaj meseci v pragozdu videl par teh skrivnostnih bitij. Mož je malce zastal ob fotografijah goril, ko pa je nato pogledal njene risbe, je takoj pokimal: "To je. Četudi sta bolj vitka kot tista, ki sem ju opazoval. Imela sta širša ramena in močnejši prsni koš." Številni znanstveniki, strokovnjaki za človeku podobne opice in poznavalci Sumatre so o delu Deborah Martyr dokaj skeptični. "Podi se za legendo," pravi John MacKinnon. "Morda je tam res še kaj, kar bi bilo treba odkriti, sumljivo pa se mi zdi, da Debbie še vedno tako zagnano išče to bitje, čeprav se v vseh teh letih ni dokopala niti do najmanjšega stvarnega dokaza." Medtem je časnikarka pri svojem iskanju našla močnega sobojevnika, ugledno britansko naravovarstveno organizacijo Fauna and Flora International (FFI). "Njeni natančni opisi in odlitki sledov, ki nam jih je predložila, so nas prepričali," pravi predstavnik FFI Douglas Muller. "K temu moramo prišteti še poročila prič, ki se z njo popolnoma ujemajo. Tudi več sto kilometrov oddaljeni domačini so žival opisali enako - v pokrajini, kjer ne poznajo telefona ali kakih drugih sodobnih komunikacij." Muller je tudi sam nekajkrat obiskal raziskovano območje. "Neki starec mi je tam pripovedoval, da naj bi bili orang-pendeki še pred 50 leti precej številnejši in na večjem ozemlju. Sedanja opažanja pa prihajajo le še iz najbolj zakotnih območij narodnega parka." Toda goseničarji in motorne žage prodirajo v lovu za dragocenim tropskim lesom globlje in globlje v pragozd. Obstoj orang-pendeka še ni dokazan, njegov obstanek pa je že v nevarnosti. Čas torej pritiska. Debbie Martyr in njeni ekipi se je medtem že posrečilo proučiti tudi jedilnik neznanega iskanega bitja. Sestavljali naj bi ga pretežno sadeži in ingver, pa tudi termiti, sladkovodni raki in ptičji goliči v gnezdih. Če se orang-pendeku ponudi priložnost, izmakne svojim iskalcem iz tabora riž, suhe ribe in nekoč tudi ananas. Ljudje mu očitno niso pri srcu, izogiba pa se tudi pragozdnih stez, ki jih uhodijo druge živali, in si skozi največjo goščavo utira svoje poti - poti, ki so jih raziskovalci skrbno kartografirali. Debbie Martyr tudi verjame, kako se "mali človek" oglaša: godrnja, če pa je presenečen, spusti rezek "bu" Njegov alarmni krik je "vraaagh", ob katerem te "oblije kurja polt." Ne le ona, tudi drugi člani njene odprave so že večkrat videli oran--pendeka - vendar nikoli za kaj dlje kot kake tri sekunde. Ker je bitje tako plašno, so mu na številnih pragozdnih stezah nastavili "fotografske pasti". S takšnimi popolnoma avtomatskimi kamerami se je v naravi posrečilo posneti že številne plahe živali. "Prepričani smo, da bomo lahko orang-pendeka kmalu zbrisali s kriptozoološkega seznama in ga uvrstili v 'uradno' znanost," pravi Douglas Muller. Od najdenih dlak pričakujejo iz laboratorijev dodatne analize in potrdila o svoji veri. In kot kaj bi se lahko orang-pendek naposled razkril? Kot nova vrsta človeku podobne opice? Ali kaj precej bolj spektakularnega? Ali ni mladi nizozemski anatom Eugene Dubois v 19. stoletju na sosednjem otoku Javi odkril ostankov pračloveka, ki ga dandanes poznamo po imenu homo erectus? "Če se bo izkazalo, da je to, v kar verjamemo, res," pravi Muller, "bo to vsekakor nadvse pomembno odkritje."