Prepričanje, da je politika predvsem stvar gest in abstraktnega izražanja politične volje, se jasno kaže tudi v slogu, v katerem Slovenska ljudska stranka "vodi" postopek oblikovanja vladne koalicije. Kakorkoli obračamo volilne izide, dejstvo je, da "pomladni" blok premore mandat kakšnih petinštiridesetih odstotkov volilnih glasov, ki so se spričo napake v formuli razdeljevanja ostankov glasov prevedli v natančno polovico parlamentarnih sedežev. To seveda ne pomeni mandata za oblikovanje enobarvne oblasti. Toda v pomladni navezi so po vsej verjetnosti ugotovili, da to dejstvo lahko spremenijo, če se obnašajo tako, kot da bi bilo res, da imajo povsem prepričljivo večino. Pomen metafore o mostovih je torej mogoče zdaj čitati tako, kot da gre za oslovski most do oblasti, pri čemer bodo zadevne stranke o posledicah za slovensko državo in zanje same razmišljale kasneje - potem, ko jih bodo geste in prazne metafore pripeljale na oblast. Dilem v zvezi z oblikovanjem sredinske povezave očitno ni več, saj je zdaj že jasno, da se je pomladna naveza odločila potisniti najmočnejšo stranko v opozicijo. Seveda zdaj preostane "samo" še to, da to namero uresničijo, da jo torej izpeljejo skozi parlamentarno proceduro. Možnosti za uspeh so približno enake možnostim neuspeha, vendar pa so te stranke - in tu jim je treba priznati kanček politične inteligence - ugotovile, da s stalnim ponavljanjem, da je desna polovica večina, četudi je to v nasprotju s stvarnostjo, nemara takšno večino lahko celo ustvarijo. Načelno bi bilo to mogoče, čeprav ne verjamemo nepotrjenim govoricam o "poštenih" ponudbah, denominiranih v DEM, posameznim labilnim "zunajpomladnim" poslancem.