Slaba poezija je naknadno razkrita stvar v luči lepšega. Slaba proza je morda dosti boljša; bolj je podobna življenju, saj je tolikokrat dolgočasna in dolga in razdelana s človeško analitično nujo. Kaj pa vem, vseeno mi je … Najboljše in smrtno prepovedano sem si vzela to noč. S Princem sva se po telefonu sprla, ker je lažnivec in se mi ne ljubi več pretvarjati, da sem neumna. Odložil je in me pustil v tem občutku dokončnega konca točno devetinštirideset ur. To je dolga doba. To je doba za rezanje žil, za vbrizgavanje prvega šusa, za neskončne galone piva in vina, za žalost, ki gre prek vseh meja. Nič več ni prepovedanega; vse je dovoljeno. Od nekdaj sem vedela, da bom poskusila čisto vse, tudi heroin. Angeli so plesali z mano. Prebodel me je Egon, potem mi je dal najnežnejši poljub, bil je edini samo in zgolj nežen poljub brez vse ostale navlake, ja, kadar se počutiš tako, ti je celo seks odveč. Bila sem najbliže raztelesitvi, nikoli prej niti približno tako neobstojna, svobodna, vsaj do te male mere, ki se mi je zdela prava in lepa in sem pristala nanjo, ker se mi je zdelo, da si to zaslužim.