Prevozi znajo biti na Kubi prav neprijetna reč. Že ob samem dejstvu, da sva plačevala dvajsetkrat več kot domačini (toliko pesosov je namreč vreden dolar in tujci plačujejo transport v dolarjih), nisva ostajala ravnodušna. Plačati sedem pesosov, namesto sedem dolarjev, je vendarle petindvajset porcij najboljšega sladoleda na svetu! Zato sva večkrat poskušala plačati v lokalni valuti, podkupiti poslovodje, šoferje, vlakovodje. Uspelo nama je le enkrat in še to po spletu srečnih okoliščin, ko drugih turistov ni bilo, naju pa je imel šofer vrh glave. Namesto da bi naju nekam poslal (besedno) in odpeljal (brez naju), nama je pomahal, naj vendarle že vstopiva. Napitnine ni hotel. Eno kratko majčko je pa le vzel. Toda iz Havane proti Trinidadu ni šlo, saj avtobusa tisti dan sploh ni bilo. Presenečena, da tudi železniška proga do tja ne pelje (speljana je le po sredi otoka, med glavnimi kraji, le na JV se rahlo razcepi), sva proti svoji volji bila primorana najeti privatnega taksista, ki za ceno avtobusnega prevoza odpelje proti cilju.