Ko sem zadnjič stopila v toaletne prostore enega od bifejev na ljubljanski rivieri, sem se zgrozila! Iz ogledala, ki je da takoj preidem na bistvo optično ožalo, sta vame zazijala razpotegnjen obraz in (pre)ozko telo. Saj sem vendar jaz, se že v naslednjem hipu pomirjena nasmehnem, krivo je ogledalo ta personifikacija laži, izkrivljenih podob in dejstev, ne jaz! Nisem prvič naletela na ta optični trik, res pa včasih nisem imela tako jasne (samo)podobe in prijaznih občutkov do svojega telesa, sebe. Nekoč sem se namreč odločila, da se dirke z nemogočimi modnimi zahtevami in ideali ne morem in grem več in da bom, kar sem. Tako mi ob potrošniški mrzlici in vsesplošnem ubadanju z videzom uspeva ostajati ravnodušna, straniščni bombni napad z idealno podobo pa je tudi mene ujel nepripravljeno.