Navdihnjen z zadnjimi dnevi Kurta Cobaina je Last Days dvigoval veliko prahu še pred začetkom snemanja. Ali bo razkril novo teorijo umora, ki je tako zaposlovala teoretike zarote? Ali bo razkril globlji vzrok samomora? Bo v njem tudi Courtney Love? Vsa ta vprašanja ostajajo neodgovorjena, saj film deluje skoraj dokumentarno. Glavni lik Blake se spopada z vsemi težavami, s katerimi se je spopadal Cobain. Na veliko rockovsko zvezdo pritiskata management in založba, hiša je polna lažnih prijateljev, od katerih vsak hoče nekaj od njega, medtem ko so se tudi nekdanji pravi prijatelji spremenili, pravzaprav se je v njihovih očeh zaradi uspeha spremenil on sam. Težave ima z mamili, medtem ko sta njegova dekle in hčerka nekje daleč stran. Van Sant, ki je za film tudi spisal scenarij, je nalogo opravil polovičarsko. Dialogov je za dobrih petnajst minut običajnega filma, kadri se vlečejo v nedogled (verjetno, da bi poudarili dramatično, melanholično temačno vzdušje deževnega Seattla), sama zgodba pa je samo povzetek tistega, kar o Cobainu ve vsak malo bolj privržen poslušalec Nirvane. Edina zares pretresljiva scena prikazuje sključenega Blaka v gromozanski vili, ko strtega srca kriči novo skladbo ob spremljavi akustične kitare. Cobainovi zadnji dnevi so bili nedvomno enako prežeti z depresijo, a film zanimivo tematiko (breme slave in vse, kar spada zraven) prikaže zelo neosebno in brez pravega suspenza, tudi ko se Blake odloči, da bo življenje končal v vrtni lopi z veliko puško. To je žal hkrati tudi razlog, zakaj film po prikazovanju na festivalu Liffe ni prišel na naša velika platna. (mi)