Že dalj časa se je šušljajo o tem, da bodo Irci, ki so z referendumom morali neposredno odločati o sprejemu Lizbonske pogodbe, verjetno zadali hud udarec Evropski uniji in njenemu procesu združevanja. Kljub splošnemu občutku in tihemu šušljanju pa si nihče ni upal svojih bojazni glasno izraziti. Politiki in bruseljski funkcionarji so se dobro zavedali, da bi morebitni irski ne pomenil ponovno krizo evropskih inštitucij, a očitno so menili, da je bolj primerno molčati in po tihem upati, da se bodo zadeve v zvezi z irskim referendumom same srečno iztekle. O irski referendarni kampanji so zato v Evropi žal le redki poročali. Le teden dni pred referendumom, ki je bil določen za četrtek, 12. junija, je kak evropski časopis začel glasno opozarjati na morebitno ponovno zaustavitev procesa evropske integracije. Bojazen namreč, da bi Irci na referendumu volili proti sprejetju Lizbonske pogodbe, je iz dneva v dan rasla, saj so nekatere javnomnenjske raziskave pokazale, da je število zagovornikov zavrnitve Lizbonske pogodbe preseglo število tistih, ki bi pogodbo sprejeli. Ker je bilo razvidno, da bo rezultat tesen in da bo lizbonski politični kompromis verjetno doživel svoj polom prav v edini državi, kjer ljudstvo neposredno odloča o potrditvi oz. zavrnitvi predloga o nadgradnji Evropske unije, je Irska med četrtkom in petkom stopila v ospredje evropske medijske pozornosti. In res, po predvidevanjih se je zgodilo tisto, česar si nihče ni upal glasno povedati. Irska kljub proevropski naravnanosti svoje vlade in večine svoje politične garniture se je jasno izrekla proti sprejetju Lizbonske pogodbe. V Bruslju so dobesedno obnemeli, ko so Irci v petek, 13. junija, vraževernim v brk, objavili uradne rezultate referenduma, ki so pokazali, da se je le malo več kot 46% Ircev, ki so se volitev udeležili, izrazilo za nadaljevanje procesa evropske integracije, nekaj več kot 53% pa jih je bilo proti. Podatek je boleč, še posebno, če upoštevamo vse volilne upravičence. Če rezultat ocenimo s tega zornega kota, odkrijemo, da le nekaj več kot 20% Ircev se je izrazilo za Lizbonsko pogodbo in za nadaljevanje procesa evropske integracije, ostali pa se volitev niso udeležili ali pa so glasovali proti. Nedvomno gre za katastrofalen podatek, o katerem bodo evropski voditelji morali globoko razmisliti in se vprašati, zakaj trenutno ideja o Evropi uživa velik ugled v političnih in ekonomskih krogih, ne uspe ji pa prepričati Evropejcev. Razmišljanje namreč ni vezano zgolj na Irsko, ampak velja za vso Evropo. Ni naključje, da so druge države pogodbo ratificirale le v nacionalnih parlamentih prav zaradi bojazni, da bi jo ljudski referendumi marsikje zavrnili, kot se je že zgodilo, ko so se Francozi in Nizozemci izrekli proti sprejetju Evropske ustave. Vse bolj razvidno postaja torej, da je današnja ideja Evrope v hudi krizi. Princip hladnega združevanja zadnjih let, ki je potekal zgolj na ravni preračunljivega istitucionalnega dogovarjanja, je obelodanil svoje šibkosti. Ideja, da evropsko integracijo dosežemo le z racionalistično-razsvetljenskim pristopom, ki je do danes v ospredje postavljal ekonomsko združevanje (grajenje skupnih ekonomskih inštitucij in skupni denar), in ustvarjanje skupnih pravil, je v hudi krizi, saj ljudje večkrat Evropo razumejo le kot dodatno omejitev oz. breme. V Evropi žal ne najdejo neke identitete, nekega čuta pripadnosti neki širši skupnosti. Res v zadnjih dvajsetih letih smo v smeri grajenja evropske identitete opravili nekaj pomembnih korakov, a dejstvo je, da ljudje še niso začutili, da je Evropa naša skupna hiša, ki nas že danes dejansko brani pred velikimi finančnimi in drugimi ekonomskimi nevihtami, ki nam jamči že šestdesetletno obdobje miru, ki nam danes na svetovni ravni omogoča, da ostajamo enakovredni partnerji novih ekonomskih velikanov. Za Evropejce Evropa ni pa še dom, ampak ostaja anonimen in neoseben mestni blok, ki druži razna poslovna stanovanja, v katerih se odvijajo zgolj posli. Gre za koristno stavbo, ker nudi neko streho in pomaga racionalizirati stroške, ne nudi pa tistega, kar je potrebno, da bi ljudje v njej res živeli. Ljudje namreč v ustanovah, kot so države, ne iščemo le funkcionalnosti urada, v njih iščemo tudi toplino, ki nam jo daje dom, dom, ki odraža neko osebnost, dom, ki odraža neko identiteto. Te identitete pa v sedanjem evropskem načrtu ne najdemo, čeprav vsi čutimo in vemo, da obstaja. Vidi jo namreč vsakdo, ki se sprehaja po evropskih mestih in podeželju, vidi jo tisti, ki stopi na evropske univerze in v naše knjižnice, vidi jo tisti, ki vsaj malo pozna našo zgodovino. Mi vsi Evropejci smo namreč dediči nekega duha, ki se mu danes žal skušamo izneveriti, ker smo naivno prepričani, da edino, kar nas lahko druži, je pragmatično-utilitaristično dogovarjanje. Pozabljamo pa, da imamo vsi neko skupno zgodovino in neke skupne vrednote, ki hočeš nočeš odražajo tisto veliko kulturno sintezo grško - latinske kulture, ki jo je izoblikovalo krščanstvo in na kateri temelji tisočletna tradicija vseh narodov, ki danes sestavljajo Evropsko unijo. Zato, čeprav danes še ne vemo, katero pot bodo evropski politiki ubrali, da bodo nadaljevali s prepotrebnim procesom združevanja (verjetno bodo pravni izvedenci Evropo rešili iz zagate), postaja vse bolj jasno, da se bo od sedaj naprej Evropska unija morala posvetiti v prvi vrsti Evropejcem in pa odkrivanju neke jasne evropske identitete, ki je nedvomno še tisto edino duhovno jedro, ki tako različne ljudi in kulture združuje, ne glede na še obstoječe interese zdaj ene zdaj druge evropske nacionalne države. Peter Černic