Šalamun velja za osrednjega predstavnika pesniške avantgarde v šestdesetih letih 20. stoletja. O avantgardi v umetnosti vemo, da je to gibanje, ki zavestno teži k prelomu s tradicijo in uvaja popolne novosti (glej učbenik Potovanje besed 3, str. 79). Avantgardna literatura zanika tradicionalne vrednote in uvaja različne slogovne eksperimente. Poseben nazor oziroma smer te umetnosti pojmuje literaturo (in druge umetnosti) kot čisto igro, igrivo, namerno nesmiselno kombinacijo različnih motivov in besednih pomenov. Po latinski besedi ludus (slovensko igra) se imenuje ludizem. Ludizem se od tradicionalne umetnosti razlikuje v tem, da izključuje idejno sporočilo, ker kot avantgardna smer ne priznava ustaljenih vrednot. Vse to je opazno tudi v Šalamunovi pesmi, ki je značilno besedilo zbirke s pomenljivim naslovom (poker je hazardna igra s kartami). Za pesništvo, kot si ga običajno predstavljamo, je nenavaden že naslov pesmi, saj pomeni nepotrebno trditev o obstoju malin, še bolj pa je presenetljivo, da temu naslovu sledi besedilo, ki vse do konca govori o košarkarski tekmi. Osrednji motiv predstavlja naravnost šokantno novost v poeziji, saj je v primerjavi s tradicionalnimi motivi globljih bivanjskih spoznanj in občutij banalno vsakdanji. Čeprav je v njem opazna nekaka časovna logika (začetek, potek in konec tekme), pa v kombinaciji z drugimi, stranskimi motivi tvori nekako montažo nasprotij in nesmiselnih zvez. Od ljudi se pesniški subjekt usmerja k stvarem: novim supergam, lučem, številkam na dresih; sredi mladega moštva se znajdeta teti Agata in Lela, za njima pa še drugi, neznani ljudje s tujimi imeni. Med igro hodijo po tribuni in pojejo (za tekmo čisto nenavadno), hkrati pa sredi igre sprašujejo igralca, če je zadovoljen s sabo. Najbolj nenavadna je gotovo zveza na koncu pesmi; novinarje zanima vzrok poraza, pesniški subjekt (igralec) pa odgovarja z »maline so / maline«. V tem brezzvezju je nesmiselno odkrivati kak globlji pomen. Nerazumno montažo motivov je pesnik ustvaril s svobodno igro besed brez poetične norme. V pesem so kot v koš skupaj nametani Karlovac, tuja osebna lastna imena, novinarji in maline. Poleg splošnih pogovornih izrazov (»koši so brez kosti«, »fantastičen«, »gor pa dol«) so značilni žargonizmi, povezani s košarko (»man to man«, »na križ«, »back« …), opazna značilnost pesmi pa je tudi to, da v njej ni nobenih ločil. S tem avantgardno pesništvo ne zanika le tradicionalne poetike, ampak tudi pravopisna pravila. Tako kot ni kakega globljega pomena v košarkarski igri, ga tudi v pesmi ni. Za pesnika očitno obstajajo stvari zunaj smisla, zanj nimajo višjega, razumnega pomena, človekovo početje pa ni povezano z globljim smislom bivanja. Avantgardistični pesnik noče biti glasnik pomembnih idej, izreka pa idejo o nesmiselnosti tradicionalnih vrednot. Šalamunova pesem kaže ironičen odnos do zadovoljstva množice (predstavljajo jo osebe, ki »hodijo gor pa dol po tribuni«) s pretiranim ponavljanjem vzklika zadovoljstva, ki ga nazadnje privzame še sam pesniški subjekt (prvoosebni pripovedovalec). Ironija je poudarjena z dejstvom, da je tekma, ki je zbujala tolikšno zadovoljstvo, izgubljena, in s pripovedovalčevim odgovorom na vprašanje o vzroku za to. Odkrivati vzrok bi pomenilo vključevati se v racionalno podobo sveta. To pa pesnik – ludist zavrača; zato ostaja osrednje sporočilo Šalamunove pesmi že omenjena (programska) ideja o literaturi kot čisti igri.