Ne vem točno, odkod so prinesli oba obeliska in marmornati okvir vrat; morda iz mesta; morda pa, kot pravijo, so to res ostanki kriškega gradu, ki je bil pred mnogimi leti razdejan in so ga okoličani zvozili in raznesli na vse strani, kakor da jih je k temu gnalo maščevanje nad nekdanjimi valpati, tako da so mu ostale le gole črne stene, ki še danes štrlijo v Vipavsko nebo in zrejo v višine na eno izmed najlepših pokrajin naše domovine. Toda naj bosta dva Zgonikova obeliska in marmornati okvir hišnih vrat odkoderkoli, mi ugaja misel, da so bili prineseni iz kriškega gradu. In gledam nanje iz tujine z želenim hrepenenjem ali tudi z žalostnim, grenkim občutkom, ki se vzbudi v nas vsakikrat, kadar se zamislimo v trpko preteklost naše zemlje in našega rodu. Saj je morda nekdaj bog ve kolikokrat slonel na teh vratih tuj grof, občudoval božjo krasoto Vipavske doline in mu je morda ta naravna lepota samo za trenutek omehčala trdo srce, s katerim je vladal našemu ljudstvu. Kolikokrat sta morda v davnih časih stala pred temi vrati moj praded in moja prababica in v trepetu čakala, da se tista vrata odpro in jim valpet z osornim glasom pové graščakov strogi ukaz ali izreče njegovo neizprosno željo.