Kajti tisto jutro, ko sem se tako vneto ljubil s prijateljico, sem bil vendar zmenjen s prijateljem, da mi telefonira. In telefon je zvonil. Zvonil je in zvonil. Zvonil je v prazno. Kar je bilo zelo preprosto, in si sploh ni težko predstavljati. Ker kako naj bi skočil iz prelepega objema in dvignil slušalko? Prestregel klic, ki je prihajal v najbolj nemogočih trenutkih. Ko sem bil na višku ali ko je bila moja ženska na višku. Bilo je lepo dopoldne. Tako lahko zaključim ta del, kjer moram spet povedati, da to ni namen tega zapisa, in povsem jasno je, da je naslednji dan sledilo opravičevanje. Potem ko sem se naslednje jutro prebudil sam, sem pa že lahko dvignil slušalko. In že dokaj zgodaj sem zaslišal kar precej osoren glas prijatelja, ki mi je zadonel v ušesih, da me je kar glava zabolela: