Herman Pivk se je tokrat v svojem formalnem in tehničnem segmentu prvič osredotočil na tovrstno prezentnost postavitve in ustvaril odtise unikatnih izdelkov na platna večjih dimenzij, ki dajejo fotografijam izjemno mehkobo ter zanimiv slikarski izraz. Tako mnoga izmed del v razsežnem razstavišču na Cankarjevem nabrežju nikakor ne dajejo vtisa realističnih fotografskih stvaritev, ampak se kažejo kot zamegljene podobe sanjskega sveta, ki v povsem nadrealistični luči nizajo podobe vsakdanjosti skozi gosto sito človekovih miselnih celic, kot tok poblaznelih sanj ali podzavestnega stanja duha. Podobe, polne neverjetne napetosti in morbidnosti, vijugajo med jasno prepoznavnostjo upodobljenega dogajanja in izjemno abstrakcijo, ko osnovnega motiva skorajda ni več mogoče zaznati. Kompleksno zgodbo uvedejo tri celopostavne fotografije moške figure naravne velikosti v unikatni obleki, s srditim izrazom in pištolo v roki, ki v nadaljevanju skoraj podzavestno spremljajo nizanje sledečih prizorov ter močno vplivajo na percepcijo gledalca. Presvetljena hiša na podeželju, skrivnostne človeške figure v vodi, strašljiv izsek gozda ali moški postavi, ki se sklanjata nad telo na improviziranem ležišču, napeljujejo na igro asociacij, ki ne morejo in tudi nočejo sugerirati potencialne narativnosti ciklusa Hotel Ba-Bo, s katerim je Herman Pivk ponovno izkazal svoje tehnično, formalno in idejno mojstrstvo, črpajoč navdih iz različnih segmentov lastne intuicije, predhodnega avtorskega dela ter najrazličnejših segmentov likovne, filmske ali literarne ustvarjalnosti. Hotel Ba-Bo ostaja vizualna novela z nepojasnjenim koncem.