tla s tem, da postane nekaj vrednostno negativnega, torej nek tujek, presežek, neodpravljivost. Tej negativni pozitivnosti dajemo ime: potujitev. Gre za nesmiselno vztrajanje nekega trdnega kosa biti, ki postane sam operator negacije, sredstvo iztrganja subjekta iz potopljenosti v partikularno substanco: v tem je smisel učenja latinščine ali pa mehaničnega spomina. Če moramo torej priznati, da gre na poti od abstraktnega prava do nravnosti za gibanje konkretizacije, potem ima ta konkretizacija seveda pri nas nek povsem drugačen vrednostni predznak kot pri Honnethu: kjer Honneth vidi odrešujočo pozitivnost, vidimo mi neodpravljivo drugost. V napredovanju od abstraktnega prava prek moralnosti do nravnosti tako ne vidimo le postopnega vzpona pozitivacije, temveč tudi njegovo hrbtno stran, torej naraščanje instituiranja vse več tistih neodpravljivih zunanjosti, ki v konstituciji subjekta delujejo kot potujitve. To je morda tudi točka najbolj načelne razlike med »ljubljanskim« in »frankfurtskim« Heglom. Hegel je za Honnetha zanimiv prav zato, ker v nasprotju z »abstraktno« Kantovo etiko ponuja »teorijo družbe«, torej v vsakdanjo partikularnost umeščeno etiko pozitivnih alternativ delovanja. V tem smislu je prednost Hegla pred Kantom precej banalna: proti Kantovi königsberško absolutni in weltfremd drži naredi Hegel življenje lažje, polnejše, aktivnejše, bolj uresničeno in udejanjeno. Argument za Hegla in proti Kantu je tako argument »načela ugodja«. Ravno takšna terapevtska argumentacija pa nikakor ne gre skupaj z našo averzijo do filozofske Erbaulichkeit. Morda se na prvi pogled namreč zdi, da Hegel s svojo Sittlichkeit v nasprotju s Kantovo Moralität nekemu konkretnemu individuumu naredi življenje lažje, ko med nemogoč sovpad singularnosti in univerzalnosti vnese še célo bogato življenje partikularne sredine, običajev skupnosti, institucionaliziranega vedenja itd. Toda kar nam, ki beremo Hegla skozi negacijo, veli najbolj osnovni instinkt resnice, je predvsem en imperativ: ne glede na to, ali je konkretno življenje heglovskega subjekta lažje od kantovskega, mora biti filozofsko življenje subjekta na poti od moralnosti do nravnosti za odločilen korak težje. Hegel nam nudi nek smisel le, če lahko v njem glede na Kanta vidimo novo in temeljitejšo devalvacijo substance, novo in globlje izkustvo nesmisla v konstituciji subjekta, novo možnost prekinitve s