Čeprav bi oseba morala biti predmet znanstvenega menedžmenta – temeljne strukture dominantnosti v znanosti sodelovanja – je v Yerkesovo razlago vcepljena tudi ideologija samoizražanja. Harmonija jaza in družbenega menedžmenta je bila pripeta na kapitalistično pojmovanje osebnosti. Po tem modelu je bilo bistvo samoizražanja zadovoljevanje osnovnih instinktov, katerih prepoznavanje je omogočila znanost. Ne razredna nasprotja, znanost je lahko poskrbela za nadaljnjo prilagoditveno evolucijo človeštva. Da bi bil nagon družbeno uporaben, je moral biti vrsta organskega instinkta, združljivega z biološko evolucijo sodelovanja, ki je končno našla ustrezajoč industrijski razvoj. Yerkes je logično zožil znanstveni predmet osebnosti na duhovno vrednost osebe: »Sedaj preostaja kadrovski analizi naloga, da izvede še pomebnejšo in koristnejšo revolucijo ali reformacijo (kot je bila izum strojev), in sicer tako, da omogoči ustrezno poznavanje človeka in njegovih temeljnih aspektov in relacij ter da jasno izpostavi neprecenljivo vrednost osebe« (1922, str. 63). Z racionalizacijo tržne izmenjave poroke in produktivnega stroja industrije je primerjalna psihobiologija zavzela svoje mesto med znanostmi o življenju in človeku. V skladu z logiko kapitalističnega patriarhata je izdelala teorijo o naravi in človeštvu.