Javna televizija, če je res javna, ne producira in objavlja le političnih oddaj in vsega programa ne meri s političnimi vatli. Zato poudarek, da oddaja ne bo aktualna in politično informativna, ampak strokovna, izobraževalno-dokumentarna. Milosavljeviču se to ne zdi pomembno, pravi celo: »Tudi definicija državne podsekretarke, da oddaja ne bo politično-informativna, ampak izobraževalno-dokumentarna, lahko funkcionira le kot slaba obramba pred očitki o podržavljanju medija.« Neodvisnosti nacionalne televizije že dolgo ne ogroža podržavljanje. Realna grožnja njeni neodvisnosti so danes centri politične moči v vrhovih vplivnih političnih strank in kapital. Splošno je znano, da je del opozicije javno predlagal, da se program nacionalne televizije razdeli na prvi program, ki bi bil pozicijski, in drugi, ki bi bil opozicijski. Politika torej ne skriva skomin, da program nacionalne televizije razkosa in si »plen pravično razdeli«. Kar zadeva interese kapitala, pa tudi vemo, da so bile javno izražene zahteve, da bi naj bile tudi zasebne postaje, ki z lastno produkcijo zadovoljujejo javni interes upravičene do dela RTV naročnine. Šušlja se celo, da bi bilo dobro, če bi del televizijskega programa privatizirali. To so prave grožnje in v tej luči je podpis pogodbe utrdil, ne pa oslabil pozicije javne televizije.