Z dejstvom, da je smrt v sodobni družbi velik tabu, pa se seveda niso sprijaznili vsi zdravniki Dr. Cicely Saunders je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja zasnovala gibanje hospic in potem leta 1967 v Londonu ustanovila prvi sodoben hospic sv. Krištofa, kraj, kjer se srečujeta dve veliki skrivnosti, smrt in življenje. Sodobni hospici za umirajoče, ki jih je danes v zahodni Evropi in Združenih državah že več kot dva tisoč, predstavljajo mednarodni program celostne oskrbe bolnika z neozdravljivo boleznijo in pomoč njegovim svojcem. Ravnajo po načelu, da je treba dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju, zato so osredotočeni na oskrbo in ne na zdravljenje. Sodobno gibanje hospic je zasnovalo tudi idejo paliativne (blažilne) oskrbe, ustanavljanje paliativnih oddelkov v bolnišnicah in samostojne katedre za paliativno medicino na univerzah po Evropi. Program hospica in paliativne oskrbe sta organizirana različno in izhajata iz različnih lokalnih potreb poznamo hospic kot hišo, oskrbo hospic na domu, dnevni hospic, klinike za zdravljenje bolečine, hospic kot bolnišnični oddelek in celo hospic kot potujočo karavano v zimbabvejskih gozdovih. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je paliativna oskrba aktivno delovanje za bolnike, pri katerih ozdravitev ni več mogoča, potreben pa je nadzor bolečin, psihološko čustevnih, socialnih in duhovnih vidikov pomembnih za bolnika in njegove svojce. Začetek paliativne oskrbe naznani spoznanje, da ozdravitev v smislu kurativno medicinske intervencije ni več mogoča, temelj ravnanja pa so osebne želje in potrebe, zagotavljanje avtonomije in dostojanstva prizadetih oskrbe torej ni deležen samo bolnik, pač pa vsa družina in 'pomembni drugi', ki aktivno sodelujejo pri oskrbi, poglavitni namen le-te pa je doseči največjo mogočo kakovostno raven življenja bolnika in njegove družine.