Neprofitno društvo Hospic ponuja več dejavnosti, od delavnic za žalujoče vse do brezplačne oskrbe na domu in nasvetov glede oskrbe bolnikov. V društvu deluje interdisciplinarna ekipa zdravnikov, medicinskih sester, socialnih delavcev, psihologov in številnih prostovoljcev. Kaj pravzaprav ponuja in kdo se lahko obrne nanje? Po besedah gospe Mudrovčič gre za oskrbo in pomoč umirajočemu in seveda pripravo svojcev. Prav ti se najpogosteje obrnejo na društvo, neozdravljivi pa so večinoma onkološki bolniki. Povprečna starost bolnikov je 66 let, vendar se k društvu zatekajo tudi vse mlajši, zlasti otroci. Umiranje otrok se namreč pomembno razlikuje od starejših. Naj se zdi še tako nenavadno, toda otroci umirajo z manj strahu. Ponavadi je problem v tem, da starši otroku "ne pustijo" umreti. Ohranjanje življenja na silo je le še en pokazatelj, kako grobo smo se pripravljeni boriti za življenje. To pride zlasti do izraza v zadnjih stadijih, ko z napravami "na silo" ohranjajo umirajočega pri življenju in mu s tem (ne)hote podaljšujejo trpljenje, ki je obojestranko, čeprav otrok zavoljo staršev vztraja pri življenju. Bistvo Hospica ni ohranjanje pri življenju po vsej sili, marveč lajšanje spremljajočih simptomov in duševna podpora, ki zajema širok spekter dejavnosti: od patronažnih sester do pomoči pri reševajnu konfliktov v družini. Ti so ob umirajočem svojcu lahko še razvidnejši. Najsi se sliši še tako preprosto, toda veliko je mogoče narediti že s poslušanjem. Problem tabuiziranja je prav v neodprti komunikaciji in zavračanju pogovora o smrti: svojci simbolne govore umirajočih, ki jih sicer prepoznajo, odločno zavračajo, zaradi česar so še bolj osamljeni. Cilj Hospicovih bolnikov je, da umirajo mirni in povečini doma. Zavzemanje za detabuizacijo je eno od ključnih prizadevanj društva. Ne gre namreč samo za mirno smrt, pač pa tudi za pomembno izkušnjo svojcev, ki se bodo tako lažje spoprijeli z lastno smrtjo. Društvo je lani na zadnji poti spremljalo 107 bolnikov. Hospicova ekipa se povezuje tudi z drugimi sorodnimi društvi po svetu, predvsem z britanskim iz Londona in ameriškim iz Buffala. Ugotavljajo, da je pri nas večja obremenjenost s tabujem smrti kot v omenjenih deželah, zato posvečajo dodatno skrb žalujočim. Po smrti, ko nastopi proces žalovanja, Hospic ponuja svojcem številne oblike opore, ki se jih udeležijo po želji: skupine za samopomoč, delavnice za žalujoče, literaturo, individualno svetovanje, pridejo pa tudi na dom.