Številka 13 za konjenike Valvasorjeve konjenice ni prav nič nesrečna številka. Kot vedno smo se zbrali na našem Bogenšperku, osedlali konje in ob zvokih rogistov odjezdili novim doživetjem naproti. Ponovno smo se podali po poteh barona Janeza Vajkarda Valvasorja, v katerega čast in slavo tudi jahamo, tokrat v smeri Koroške. Natančneje, naš končni cilj je bil Črna na Koroškem. V ranem sončnem jutru, vsi razpoloženi in veseli, smo po letu dni zopet skupaj. Prvi dan smo jezdili kar malo za pokušino; ni bilo visokih hribov, prav lepo je šlo. Zvečer smo prispeli na pašnike h koči na Lipovcu pri Trojanah. Naslednji dan smo se varno spustili v Špitalič in tako prihranili najmanj 4 kilometre dodatne ježe. Pot nas je vodila iz Zasavja na Štajersko, skozi Šmartno ob Dreti, Radmirje do Ljubnega ob Savinji. Prenočili smo na turistični kmetiji Visočnik na obrobju Smrekovca. Med potjo so nas spremljali domačini in župani občin. Pripovedovali smo si anekdote in poslušali glas našega stotnika Andreja Repine z dodatnimi navodili. Z nami je bila tudi veterinarka Eva, zlata punca, ki je rada pomagala vsakemu konju. Tretji dan smo šele preizkusili, kaj zmoremo jahači in naši štirinožni prijatelji. V zavetju smrekovega gozda smo se podali proti Črni na Koroškem. Pri najevski lipi, lipi vseh lip, so nas pričakali jezdeci Koroške konjenice in ob pozdravnem nagovoru župana Valvasorjeve konjenice Mirka Kaplje smo družno odšli k našemu smučarju Alešu Gorzi. Ni čudno, da je tako dober smučar, saj nabira kondicijo tudi s košnjo trave po strminah okoli svojega doma. Na kosilo smo se odpravili v Črno.To je mestece, stisnjeno med hribe, zelo ozko, tako da v bližini ni bilo moč privezati konj. Pustili smo jih v senci bližnjega gozda. Po kosilu smo zajahali strmo v hrib proti grebenu nad »Dolino smrti«. Po grebenu hriba, od koder se je razprostiral čudovit razgled na vse strani, smo prišli do prve hiše, ki je stala že na bolj varnem predelu. Naša pot se je prevesila v drugo polovico. Ko odhajam od doma, si vedno mislim, da je pet dni ježe dolga pot, potem pa vse tako hitro mine. Ti dnevi druženja s prijatelji, konji in naravo so zares čudoviti. Videli smo Peco in domovanje kralja Matjaža. Po nočitvi na kmetiji Cigaletovih na Javorju smo pot nadaljevali mimo Slemena nad Šoštanjem v smeri Mozirja, mimo Braslovških jezer vse do Gomilskega, kjer je bila na Ranču Mustang naša zadnja nočitev. Novost na letošnjem pohodu je bila tudi vsakodnevna jutranja budnica. Naš trobentač Gašper ni zaspal nikoli. Točno ob določeni uri je iz svoje trobente privabil tako lepe zvoke, da si se moral prebuditi. 13. Valvasorjeva konjenica se je končala na Bogenšperku ob pozdravu nevihte, ljubiteljev konj in naših domačih prijateljev. Vsakemu od udeležencev je bila podeljena lično izdelana zahvalna listina, ki jih je za to priložnost tudi tokrat izdelal Dane Namestnik Vicarius. Stisk rok in obljuba, da se ob letu osorej vidimo na 14. pohodu. Kam, še ne vemo, saj je stotnik Andrej Repina, ki se mu letos izteka drugi štiriletni mandat, zelo skop v besedah in skrivnosten v načrtih. Pustimo se presenetiti.