Dan je naznanjal veselo novico. Praznično je bilo vse, kar je migalo. Še živina, čeprav ni imela pojma o čem se gre, je nekako vedela, da je velika noč. Gospodar Matevž je osedlal konje, pripravil voz in nasadil družino nanj. Popeljali so se do cerkve v dolini, kamor so ljudje iz vseh smeri množično hodili. Pred mašo so se nekateri po dolgem času spustili v prijeten klepet o njihovih dogajanjih na kmetiji, o pridelku, o vremenu. Cerkev je bila kljub velikosti premajhna za vse praporje, cerade, cvetje in ljudi. Za kmečke veljake, med katere je sodil tudi Matevž, je mesto pripradalo v ospredju. Čast in ponos si je zagotovil tudi z nošo baldahina, ki je pokrival osrčje praznovanja.