Po drugi strani seveda drži, da se je temu težko izogniti, tudi če bi kazenski postopek ravnal povsem pragmatično in relativiziral kriterije, ki so zdaj obremenjeni z moralno kategoričnim momentom. Ta sklep izhaja iz enostavnega dejstva, da so sankcije, ki jih predvideva materialno kazensko pravo, take narave, da globoko posegajo v osebnostno integriteto vsakogar, ki je po pravilih materialnega in procesnega kazenskega prava, kot pravimo, kaznovan. Ker si torej država prek svojega kazenskega prava jemlje pravico posegati v osebno svobodo in celo življenje posameznika zato, ker je ugotovila njegovo kazensko odgovornost, je naravno, da se iz teže teh sankcij v javnosti sklepa tudi na moralne razsežnosti meril, po katerih se presoja, ali se nekoga za kazen za dejanje, ki ga je bil storil, lahko usmrti, ali se mu vzame svoboda. Teža teh državnih reakcij na socialno nesprejemljivo ravnanje posameznika je tolikšna, da je nanjo težko gledati kot zgolj na neke vrste pragmatično, na primer eliminatorno reakcijo družbe zoper posameznika. Odvzem življenja pri smrtni kazni, je lahko gledano s stališča države v bistvu t.i. "specialna prevencija", se pravi enostavno in permanentno izključenje posameznika iz družbenega občestva zato, da ne bodo ogrožena življenja drugih državljanov. Tudi odvzem svobode za krajši ali daljši čas ima tako hude moralne nasledke, da je tak poseg težko obdržati v ozki pragmatični perspektivi in se pretvarjati, da merila, po katerih je bil tak poseg v osebnostno integriteto storilca kaznivega dejanja storjen, niso sama po sebi zelo širokih moralnih razsežnosti.