V večini primerov ne. In tako je tudi bolje. Pri svoji prvi knjigi sem si zamislila določen konec, ker sem mislila, da si ga moram. Potem sem eno od glavnih junakinj poskušala prisiliti, da naredi nekaj, kar je bilo za takšen konec potrebno. Toda oseba, kot je ona, česa takšnega ne bi nikoli naredila. Bralci niso neumni in vedo, da morajo imeti dobri protagonisti osebnostno integriteto. Nazadnje sem morala odnehati in na novo napisati celo poglavje. Zdaj si pripravim izhodišče, veliko časa posvetim tudi značajem likov, potem pa v največji možni meri improviziram. Kadar začutim, da me popade »načrtovalna« bolezen, si jo hitro spet izbijem iz glave.