In kaj je res? Zastavnik Borštner, podoficir z neurejenim osebnim življenjem in nezadovoljen s svojim položajem, tik pred koncem vojaške kariere zapusti Zvezo komunistov. To stori takrat, ko od nje ne more ničesar več dobiti, od svojega skromnega osebnega dohodka pa ji mora veliko dajati. ZKJ ni zapustil v Titovem času, niti kako leto po njegovi smrti, kajti za to, objektivno rečeno, ne bi bil dovolj samo osebni pogum, ampak bi bila potrebna predvsem človeška načelnost. Očitno ni premogel niti enega niti drugega, ker takrat, ko je to storil, pri osipu članov ZKJ v JLA ni šlo več za osamljene primere, ampak je bil to splošen pojav. Večinoma so izstopali njemu podobni, ljudje, ki se jim je kariera že iztekala. Zato je v obrazložitvi izstopa med drugim navedel, da njegovo članstvo v ZKJ ni pomenilo opredelitve za vse večne čase, ampak do trenutka, ko to postane breme, ko se članstvo začne spreminjati v strah pred posledicami zaradi osebnega prepričanja.