»Seveda sem vesel priznanja, ki mi je bilo podeljeno. Vendar ga ne zadržujem zase, saj ga želim deliti z vsemi trajno bolnimi in invalidnimi. Še prav posebno z vsemi tistimi, ki po poškodbi ali bolezni ne razmišljajo predvsem o tem, česa vsega ne zmorejo, temveč si prizadevajo za nekaj več. Deliti ga želim s tistimi bolniki in invalidi, ki sami sebe vzpodbujajo in si prizadevajo narediti korak več, s tistimi, ki ugotavljajo »tega še ne zmorem«. Ta čudežni »še ne zmorem«, pomeni vsakodnevno vztrajanje v osebni rasti posameznika in na ta način udejanjanje gesla Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov ki nas nagovarja: Vstani in hodi! Toda kako naj vstanem jaz, ki sem hrom, če noge niso pokorne, če je telo bolno? Kako vendar! Prav v Krščanskem bratstvu sem spoznal, da se da hoditi tudi drugače: z močjo srca, z močjo volje in osebnega poguma in da je edino na ta način mogoče vstati in hoditi in prihajati na obisk k bližnjim. Seveda pa smo bolni in invalidi svobodni ljudje, ki smo enako kakor zdravi poklicani, da v polnosti razvijamo svoje fizično, intelektualno, moralno in duhovno življenje in se tako odgovorno vključimo med ljudi svojega kraja. Prav življenje v Bratstvu nas vodi do spoznanja, da smo drug drugemu dar, za katerega smo tudi soodgovorni! Zato želimo v vsakem človeku poiskati vse, kar je dobrega, in ga spoštovati takšnega, kakršen je. Pri tem mislim zlasti na bolnike, ki se pogosto – v trpljenju in obupu – zaprejo v svoje stanovanje in le malo vedo, kaj se dogaja zunaj njihove hiše. Bratstvo jih hoče predvsem opozoriti, da imajo veliko več možnosti, kot si sami predstavljajo. Kako pomembno je v trenutkih, ko te življenje priklene na invalidski voziček – izbrati življenje! Kako pomembno je, da si življenje predstavljamo kot dar in da se prenehamo spraševati, zakaj bolečina, zakaj trpljenje, zakaj osamljenost. Vse to je del njega – življenja! Zato v Bratstvu seveda ni temeljno vprašanje po vzroku bolezni ali prizadetosti, temveč, kako lahko bolezen ali invalidnost služi življenju. Vse to le zaradi spoznanja, da v življenju ni porazov, temveč so samo izkušnje. Da nikoli ne izgubljamo, ne da bi hkrati prejeli. In da ni pomembno, kako dolgo je življenje, ampak koliko je vredno, koliko lastnih pozitivnih vrednot smo vanj vgradili! Zavedamo se da, kakor je potrebno skrbeti za zdravo telo, je potrebno še v večji meri skrbeti za zdravega duha. Kajti če je duh bolan, na koga naj se nasloni še tako zdravo telo? Bratstvo nima v svoj program zapisanih velikih nalog in strategij. Ne želi tekmovati z nikomer, se pa trudi, da bi za njegovo dejavnost ljudje izvedeli in ga podprli. Naša prizadevanja ne podpirajo občinska ali državna proračunska sredstva, temveč le darovi nas samih in naših dobrotnikov. V Bratstvu bolnikov navkljub vsemu z veseljem ponavljamo: »In glejte živimo! Kajti prepričani smo, da tudi bolniki in invalidi s svojim prizadevanjem za dobro in za povezanost med vsemi ljudmi na ta način prispevamo k uresničitvi lepšega vsakdana nas vseh. Bolnih in zdravih! Morda je podobno razmišljanje vodilo tudi komisijo pri njeni odločitvi za moje tovrstno imenovanje.«