'Sir Arthur St. Clare je bil vojak stare religiozne vrste - tiste vrste, ki nas je reševala v času indijskega upora,' je nadaljeval Brown. 'Vselej je bil bolj za dolžnost kot za naglico; in ob vsem svojem osebnem pogumu je bil preudaren poveljnik, še posebno ogorčen nad kakršnimi si bodi nepotrebnimi izgubami v vojaštvu. Pa vendar je v svojem zadnjem boju poskusil nekaj, za kar bi še otročič sprevidel, da je absurdno. Človeku ni treba biti strateg, pa vseeno vidi, da je bilo dejanje divje kot vihra; prav kakor mu ni treba biti strateg, zato da ne skoči pred avtobus. No, to je prva skrivnost; kaj se je zgodilo z glavo angleškega generala? Druga uganka je, kaj se je zgodilo s srcem brazilskega generala? Predsednika Oliviera je mogoče imenovati vizionar ali pa zgaga; ampak celo sovražniki so mu priznavali, da je velikodušen kot kak potujoči vitez. Malone vsem drugim ujetnikom, ki jih je kdaj zajel, je vrnil prostost ali pa jih celo obdaroval. Ljudje, ki so mu res storili krivico, so odhajali ganjeni spričo njegove prostodušnosti in ljubeznivosti. Zakaj za vraga se je moral enkrat samkrat v življenju tako peklensko maščevati; in to zaradi udarca, ki ga niti ni mogel boleti? No, to je to. Eden izmed najmodrejših mož na svetu je brez razloga ravnal kot bebec. Eden izmed najbolj dobrosrčnih ljudi na svetu je brez razloga ravnal satansko. To je ta reč, pa najsi jo človek še toliko preobrača; in tako vam jo prepuščam, stara sablja.'