Toda ali niso sile, ki so naperjene proti homoseksualcem, preprosto premočne, da bi jih lahko premagali zgolj s pomočjo osebnega poguma? Ali ne igrajo zakoni pri tem kritične vloge? Morda. Vseeno pa je potrebno vedeti, kaj zakon lahko stori in česa ne more. Sovraštvo je veliko več kot le preprosta transakcija. Povezano je s strahom in avtoriteto. Če želi biti psihološko učinkovito, potrebuje določeno stopnjo sodelovanja svoje žrtve. Trdoživost sovražnosti do homoseksualcev, ki so navzoči vsepovsod in jih praktično vsi poznajo, v veliki meri spodbuja ravno dejstvo, da so homoseksualci nevidni. V takih razmerah ozkosrčnosti ne moremo spodbijati z resnico, saj na prikrivanju resnice vztrajajo homoseksualci sami. Seveda jih za to ne moremo zares kriviti. Toda dejstvo je, da je psihološki in emocionalni ključ do osvoboditve vsaj deloma v njihovih rokah. Predsodke prevladujoče pravovernosti v družbi lahko žal premaga le vztrajnost in pogum tistih, ki so se z njimi pripravljeni osebno spopasti. Verjetno najbolj trajna dediščina gibanja za državljanske pravice niso njegovi arzenali zapletenih in okornih zakonov, temveč spomin na preprost pogum tistih, ki so se v bitki za lastno dostojanstvo in enakost osebno izpostavili realni nevarnosti. Spominjamo se – in ta spomin nikoli ne bo izginil iz zavesti človeštva – bleska integritete v očeh tistih, ki so nase prevzeli nalogo, da spremenijo svoj svet, ne da bi pričakovali kakršnokoli zaščito ali pohvalo. Zapomnimo si pogum, in pogum je tisti, ki spreminja svet. Bolečina homoseksualnega izkustva potrebuje za svoje ozdravljenje prav tako vrsto katarze. In nič je ne more nadomestiti. Del problema, ki ga predstavlja nenehno prikazovanje homoseksualcev kot žrtev – pri čemer kot osrednji cilj liberalnega programa vidimo zakonske rešitve za njihovo zaščito – je dejstvo, da na ta način odgovornost za spremembo z ramen homoseksualcev prelagamo na ramena vseh drugih; s tem pa postane tovrstna katarza manj in ne bolj verjetna. Seveda, v končni fazi so odgovorni drugi, a homoseksualci lahko na to, da bodo drugi prevzeli to odgovornost, žal čakajo še stoletja. Spremembo psihološke dinamike in resničen napredek lahko dosežemo le s paradoksalnim procesom, kjer zastavimo lastna sredstva ter samopodobo in vztrajamo pri stališču, da nismo žrtev.