Pravzaprav do homoseksualcev ne gojim nobenih osebnih simpatij, niti antipatij, a če se znajdem v londonskem baru, v katerem se moški poljubljajo med seboj, občutim nelagodje, zakaj bi to skrivala. Tudi ko sem z lezbijko, vem, da se pogovarjam z nekom, ki mi pač ni v vsem enak, in ne zgodi se mi, da pozabim na to malenkost. Čudim se vsemu, kar je »drugačno« od mene, pa tudi jaz sem »drugačna« od vsega in vsi smo zelo »čudni«. Se moramo zato tepsti?! Begajo in žalostijo me ti dečki, ki se vkrcavajo na avtobuse, da bi »mlatili pedre«, kot pravijo, ker jim to menda napolni baterije, počutijo se pridružene nekemu »zgodovinskemu trenutku« kot študentje, ki so zažigali madžarsko zastavo, ali kaj. Morda upajo, da se bodo nekoč lahko svojim vnukom hvalili, kako so se bojevali proti nevarni vojski homoseksualcev, čeprav neoboroženi in bolj motivirani za poljubljanje na javnem kraju, a morda je poljubček v njihovih očeh fantomska grožnja, znak samega Dartha Vaderja.