Lokostrelstvo ni tako priljubljeno kot rokoborba ali konjske dirke, je pa gotovo bolj arhaično in obredno. Pojavilo se je že med 3. in 2. stol. pr. n. št., v tekmovalni obliki pa okoli 11. stoletja. Zdaj, še deset stoletij pozneje, merijo tudi ženske. Pravila niso ne obsežna in ne zapletena. Najboljši bo postal mergen, superstrelec. Moški mora v 40 poskusih dobiti 15 točk, ženska pa v 20 vsaj 13. Rdeče tarče, postavljene tik ob zemlji, jih prinesejo največ, vendar je te ognjeno obarvane kalupe med množico sivih težko zadeti. Tekmovalke imajo za 15 metrov boljše stojišče, kar pomeni, da so od tarče oddaljene le 60 metrov. Strelno orožje je okrašen upognjen lok s puščico, ki je narejena iz vrbovega lesa, orlova peresa pa ji začrtujejo smer gibanja. Konica je zaobljena, podobna gumi. Za to ji je hvaležen vsak pomotoma zadet sodnik ali gledalec. Ogled lokostrelstva je v primerjavi z rokoborbo, ki tujce olajša za 10 dolarjev dnevno, zastonj. Dogaja se na manjši tribuni poleg štadiona ob spremljavi spodbujevalnega petja in nikoli ne pritegne toliko pozornosti kot prvi dve disciplini. Četrta panoga, frcanje kosti, je šele vzklila. Poteka drugi in tretji dan in je podobna lokostrelstvu, le da je lok sredinec in puščica manjša ploščica, ki leti v 4 metre oddaljene vretenčaste kosti. Ko je frcanje končano, že završi na glavnem štadionu. Bliža se namreč finale Naadama.