Harryjev pomočnik se je lotil zapletenega napenjanja bobna, ki ga je pred tem napolnil z vodo. Posedli smo v krogu in Indijanca sta brez odvečnih besed začela s pesmijo. Izjemno poenostavljen ritem enakomernega tolčenja po bobnu je spremljalo rožljanje ropotulje, okrašene z orlovimi peresi. Pesmi, ki sta jih pela, so bile nenavadno kratke in zdele so se mi do zadnje podrobnosti enake. A vendar se je iz monotonosti počasi ustvarila mistična atmosfera in neizoblikovan občutek nekakšne religiozne svetosti. Nihče ni govoril in ko sta Indijanca prenehala s petjem, je tišina postala kar neprijetna. Harry je dal pomočniku drobno znamenje, dvignili smo se in odšli na mrzlo dvorišče. Prej sploh nisem opazil, da je bil kres zakurjen na velikem kupu okroglih kamnov, in ko smo odstranili žerjavico, je do rdečega razbeljena kamnina skrivnostno žarela v temni noči. Tik ob ognju je stala okrogla »koča«, tri metre v premeru in visoka kakšen meter in pol ter na debelo prekrita s plastjo pisanih cunj, starih ponjav in preperelimi kosi vojaškega šotora. Harry je zmetal s sebe obleko, s svečano kretnjo odgrnil umazane cunje, ki so zastirale vhod in po kolenih izginil v notranjost. V delčku sekunde sem opazil še ogromno režečo se mrtvaško glavo z indijansko perjanico, ki jo je imel vtetovirano čez cel hrbet …