po vsem svetu, ko so jih obiskovali in se učili od njih. Jyoti je pisala štirinajstim starešinkam. Opisala jim je svoje videnje in jih prosila za sodelovanje v Svetu. Tiste, ki so ponudbo zavrnile, so jo napotile na druge starešinke, ki jih Jyoti še ni poznala. Vse tiste, ki so se odzvale, pa so zatrdile, da so globoko v sebi vedele, da jim je bilo namenjeno sodelovati, čeprav so sprva morda dvomile, ali so res vredne tolikšne časti. Vedele so, da jih kličejo babice iz duhovnega sveta, modre žene, ki jih je svet pozabil. Dopovedovale so jim, da je čas za ukrepanje. (Podrobnosti o ustanovitvi Sveta trinajstih starih mam so opisane v Dodatku.) Jyoti ni vedela, koliko babic mora biti v Svetu. Nihče ni vedel, da prerokba govori o določenem številu modrih žena, vse dokler se niso prvič sestale. V naravi prerokb je, da se nam razkrivajo in potrjujejo postopoma, po koščkih in več različnim ljudem. Ob vsakem razvozlanem koščku se pomen poglablja. Tako je bilo tudi z babicami. Videnja in prerokbe so še naprej razkrivali, da jim je skupno delo usojeno. Da je pravo število članic Sveta prav trinajst, so se babice zavedle ob svojem prvem srečanju, ko jim je jupiška babica Rita Pitka Blumenstein med svojim predstavitvenim nagovorom solznih oči razdelila trinajst kamnov in trinajst orlovih peres, ki jih je dolgo hranila. Ko je bila stara devet let, ji jih je dala prababica in ji naročila, naj jih podari članicam Sveta, ko bo končno napočil dan sestanka. Napovedala je, da bo njegova članica tudi Rita. Po izročilu njihovih ljudstev je trinajst sveto število. V pradavnini je imelo leto trinajst mesecev, ker je bilo v njem trinajst ščipov, ženski cikel pa je tesno povezan z luninimi menami. V starih časih so zelo častili ženske, saj naj bi bilo njihovo telo uglašeno z nebesi in sposobno ustvarjati novo življenje, tako kot mati Zemlja. Kolektivna moč trinajstih starih mam, ki se napaja iz njihovega sočutja do življenja in predanosti temu, vsej naravi in inteligenci, ki se skriva v stvarstvu, je postala očitna, saj so se na njihov račun kmalu začela stekati manjša in večja sredstva, še preden je javnost izvedela podrobnosti o ciljih Sveta. Organizatorji srečanja so delali zastonj. V dveh letih so začuda zbrali dvesto petdeset tisoč dolarjev, od trenutka, ko se je Jyoti odločila izpeljati projekt Sveta, do njegovega prvega zasedanja v New Yorku. (S tem so pokrili stroške prevoza, enotedenske nastanitve babic ter izbranih zahodnjaških modrih žensk, skromen honorar za udeležbo in nastanitev tristotih drugih udeleženk konference.) Sredstva so zbrali s subvencijami, zasebnimi donacijami in kotizacijo udeleženk konference.