šel k »ta belim«, drugi k »ta rdečim«. Saj veste, kako je bilo. Pred vojno je bilo malomeščanstvo, visoko meščanstvo, kolikor ga je bilo takrat, na strani Sokolov, tudi dinastija Kara or ević; tisti pobožni kmetje, proletariat so bili pri Orlih, v pumparicah, v nerodnih uniformah, v lovskih klobukih, z orlovim peresom. Iz teh dveh krogov so se potem napajali eni in drugi, partizani in domobranci. Tako je bilo pri nas, pri Ircih mogoče malo drugače. Mislim, da je čas, da bi se tudi pri nas naredila neka primerjava z drugimi narodi. Kako danes gledate na krog Nove revije, v katerem ste bili aktivni tudi sami, in kaj pravite na določene kritike, češ, da »so obtičali v času osamosvojitve«? To je vendar razumljivo. S Titom Vidmarjem, Primožem Kozakom, Tarasom Kermaunerjem, z Dominikom Smoletom, s profesorjem Francetom Križaničem in z grafikom Bogdanom Borčičem smo maja 1945 naredili peticijo, da bi izdali prvo revijo Kajuh, ki je potem postala Mladinska revija. Iz te revije je nastala Beseda, ki je bila potem ukinjena zaradi teksta Zlati poročnik, v katerem opisujem kazensko enoto v JLA. Potem je sledila Revija 57, ki so jo izdajali študentje na Univerzi, kamor nisem hotel, ker sem bil zavoljo procesa proti Besedi, že preveč obremenjen. Tudi ta revija je bila ukinjena. Potem so bile Perspektive od leta 1961 do 1964, ki so jih ukinili zaradi Pučnikovega članka. Potem nekaj časa ni bilo nič, dokler ni v zgodnjih osemdesetih nastala Nova revija. Tako, da lahko rečem, da je od časa Mladinske revije do Nove revije en sam čoln, s katerega smo skakali in se učili plavati. To je skoraj šestdesetletna tradicija pri živem telesu. In vendar se ideološko nikoli niste opredeljevali za eno ali za drugo stran. Kako vam je po vseh teh pretresih uspelo ohraniti duha svetovljanskosti? O politiki ne bi govoril, lahko pa kaj povem o ideologiji. Povojna ideologija, pa naj bo to agitacijski propagandni oddelek CK ali Zvezne partije, je na vsak način hotela ustvariti pogoje za socialistični realizem. Goli kult dela, štelo je predvsem, koliko kubičnih metrov zemlje si izkopal, koliko tirnic si postavil, koliko predorov ... Delali smo s primitivnim orodjem, kot piramide tri tisoč let nazaj. Nekateri so se tako gnali, da so bili na koncu popolnoma uničeni, nekateri so umirali od izčrpanosti, drugi so znoreli. Takšna gorečnost in entuziazem, tudi mene se je to malo prijelo, tako, da sem hotel napisati roman v maniri socialističnega realizma. Tri leta sem hodil na Mladinsko progo, in tam delal in pisal. Potem sem hodil od brigade do brigade in napisal cel kup zvezkov. Toda iz tega se ni dalo nič narediti. To je bilo tako kot pri ljubezni, ki nekih stvari noče izreči naravnost. Nekako se vsi ti podatki niso hoteli zgostiti v roman. Poskušal sem, a ni šlo. V tistem času